Saj njen opus od samega začetka sloni na patosu – a na svoji novi plošči je Florence Welch bolj dramatična kot kadarkoli doslej. Z ostrim nožem samozavedanja reže globoko navznoter, v svoje lastno in javno dojemanje svoje osebe in umetnosti. Seveda njena ognjena duša tako kvečjemu še bolj kaplja skozi razpoke fasade, ki si jo je čez leta ustvarila. Vprašanja prištevnosti in pristnosti se porajajo v številnih enigmatičnih baladah, ki izvirajo iz na pladnju servirane ranljivosti. Ko se ritem pospeši, ga narekuje temačen disko, okrancljan s poudarki orkestra. Pa vseeno – bolj kot povabilo na ples Dance Fever služi kot uglasbitev tesnobnega vpogleda vase. Plesa s samim sabo, če hočemo.
Matej Holc
