Plata tedna: Father John Misty – Chloë and the Next 20th Century

Vsaka nova plošča, ki jo spiše Josh Tillman, je zgodba zase. Kot Father John Misty si je ime ustvaril s pretiravanjem v zvoku in besedi, suhim cinizmom in vseprisotnostjo na družbenih omrežjih. Z novim albumom pa se Tillman odmika – v več pomenih. Že od leta 2018 v skoraj skrivnostni maniri ne daje več intervjujev. A kjer je prej vsaj na ploščah razgaljal svojo osebno Father John mistiko, sedaj v njegovih pesmih nastopajo čudaški, domala filmski liki. Potem pa je tu še komorni instrumentarij, ki odlikuje Chloë and the Next 20th Century. Klavirček uvodno Chloë odpre s takšno starinsko lahkotnostjo, da nas nemudoma prestavi v neko zaprašeno gledališče stoletje nazaj. V nejasnem času in prostoru dogajanja, s kupom zapletov v nejasnem scenariju, se standardna pop forma prične razkrajati, ovita v omotično tančico psihedelije. Žanr je melodrama v srednjem tempu, vodenje melodij kot vselej brezhibno. In tudi če se Father John Misty tokrat dokončno nahaja v čisto svojem filmu, vseeno sega proti istim življenjskim resnicam kot takrat, ko je seciral svoj odnos do ljubezni ali zlival žolč čez politiko in šovbiznis. Tillman torej še naprej jasno klesa svojo javno podobo, le tokrat pač v vlogi brezčasnega performerja, ki lebdi skozi desetletja popularne glasbe. Nima se smisla upirati – preveč zabavno mu je poskušati slediti.

Matej Holc