Kemično čiščenje. Kaj drugega zveni tako banalno, a hkrati tako odmaknjeno od vsakdana sodobnega sveta? Londonski četverec Dry Cleaning je po dveh odlično sprejetih EP-jih iz 2019 končno lansiral svoj prvenec. Skupina ga je s producentom Johnom Parishem posnela lani poleti, sredi valižanskega podeželja, na nekakšnem delovnem oddihu od stresa pandemične resničnosti. In glej, vse kreposti, ki so odlikovale obe zgodnji izdaji, vztrajajo tudi tukaj – ali se celo oborijo še bolj prefinjeno čudaške. Florence Shaw s svojim smrtno resnim cinizmom zbada še posebej jedrnato; že v uvodnem komadu neprostovoljni nihilizem svoje generacije povzame s sloganom “do everything and feel nothing”. Da je nek proizvajalec tamponov točno tako oglaševal svoj izdelek, verjetno ni naključje. Glasba ta odnos zrcali v svoji varljivi sproščenosti. Bas gruva na skoraj mehanično preprostih obratih, medtem ko kitara zabušantsko škripa, se skozi nemirno valovanje nadgradi do mogočnih rifov – ali pa tudi ne. Iz enotnega toka plošče izstopa predvsem polomljen More Big Birds, ki se ritmično spotika sam ob svojo negotovost. Vzporednica s sodobniki Black Country, New Road se ponuja kar sama, le da Dry Cleaning s svojo ponotranjeno angleško eleganco niso tako očitno provokativni, pa vsebinsko zato nič manj abstraktno ostri. Njihovo nizanje na videz nepovezanih besed, telesnih hib, prehrambenih izdelkov – je to kaj drugega kot sredstvo za soočanje z občutki praznine, ki nas obdajajo?
Matej Holc
