Damon Albarn ob ustvarjanju svoje nove plošče ni postal hribolazec v iskanju skritih izvirov. Ne, njen naslov je posvojil iz pesmi Love and Memory, ki jo je v devetnajstem stoletju spisal angleški poet John Clare. Res pa po zgledu slednjega Albarn navdih tokrat najde v naravi – natančneje na planjavah Islandije, otoka, polnega mistične lepote, kamor se vrača vsaj že od srede devetdesetih. Variacijo občutljivega popa, po katerem je znan iz Blur ali Gorillaz, tukaj gradi na podlagi orkestralnih meditacij, ki jih je v tej drugi domovini posnel z lokalnimi ustvarjalci. Med koronskim zaprtjem je pesmi nato izpilil v skromni trio postavi, iz česar so izšle previdne podlage, ki temeljijo na klavirju in vseokrog lebdečih oblačkih sintetizatorske megle. Popotovanje skoznjo Albarna razen na Islandijo odnese še v urugvajsko prestolnico, pa na plažo v Devonu, kjer je doma že desetletja. V letu, ko je javnost pogosteje govorila o njegovi bundesliga frizuri kot o glasbi sami, je skozi te kraje raziskoval prostore v sebi, nanje pa navezal težke teme, kot so žalovanje, mučeništvo, a tudi magija obstoja. Posameznim hitom se avtor seveda ne more upreti; Royal Morning Blue odlikuje čvrst elektro bas, medtem ko se Polaris nežno zaziba v največji refren ploščka. Sicer pa se pesmi raje kot po jasno začrtanih vzorcih razvijajo spontano, iz kitice v kitico, oprijemljiva stalnica ostaja le Albarnov nemudoma prepoznaven glas. Če kdo, si tak izostanek strukture lahko privošči prav on, saj s svojim občutkom za vzdušje pač redko zgreši – kvečjemu svojemu že tako širokemu opusu doda še eno faseto.
Matej Holc – Holomondo
