Pain Olympics. Težek naslov, ki diši tako po resnični bolečini kot skomigajoči zbadljivosti. K sreči je lucidnost zasedbe Crack Cloud dovoljšna, da se omenjena vidika nikakor ne izključujeta. Multimedijski kolektiv iz Vancouvra, ki se je lani za kompakten, električen nastop ustavil tudi v Ljubljani, umetniški izraz dojema precej terapevtsko. “A ne velja to že za glasbo nasploh?” Velja, le v tem primeru še bolj očitno in eksplicitno. Jedrna ekipa zasedbe namreč šteje sedem članov, bolj ali manj pridruženih pa je še nebroj drugih – vsi skupaj v glavnem bivši odvisniki ali delavci s področja mentalnega zdravja. Po samonaslovljeni kompilaciji iz leta 2018 je Pain Olympics prvi ‘pravi’ album skupine, ki čustveno nabit družbeni komentar pakira v kreativno neobremenjen amalgam žanrov. Čudovit primer je otvoritvena Post Truth: besen post punk, iz katerega skupina izhaja, vnese strašljivo lepe spremljevalne vokale, trobilne in godalne poudarke, čaroben refren kot iz mjuzikla – takoj zatem pa pulzirajoč bas stopnjuje nelagodje do katarze. Tudi nasploh je gonilna sila Crack Cloud izredno čvrsta ritmika, katere srčiko predstavlja bobnar, vokalist ter de facto vodja Zach Choy. Enotnost mu uspe vzdrževati skozi celotno ploščo, kjer tako lahko sobivata Favor Your Fortune, ki nezgrešljivo črpa iz hip-hopa 90ih, ter Somethings Gotta Give kot drobovje stiskajoča skoraj balada, katere surov vokal popolnoma ponotranji vsebinski gnev nad svetom. Z občutkom živega dogajanja in dialoga na plošči, skoraj osladnimi zborčki ter dodelano, na videz nevarno vizualno estetiko Pain Olympics v najboljših trenutkih res zveni kot širši skupinski izdelek. Vzpodbudno je, da ob tem nosi slutnjo zdravega nemira – takega, kot ga svet rabi, da se lahko zgodijo nujno potrebne spremembe.
Matej Holc
