Meje med “nekako še indie” in “že čisto mainstream” produkcijo so danes že zdavnaj zabrisane. V zadnjih letih po kalnih vodah Grammyem prijazne scene brodita predvsem Aaron Dessner iz The National ter Justin Vernon, bolj znan kot Bon Iver. Njuna sodelovanja segajo od nežnega folka Lise Hannigan do osladnih cottagecore akordov Taylor Swift, vse tako izpiljene prijeme pa avtorja v eno samo rdečo nit sešijeta v projektu Big Red Machine. Že prvenec iz leta 2018 je na kup zvlekel kakih 40 glasbenikov, tokrat pa so najbolj eminentni izmed gostov še dodatno izpostavljeni. Anaïs Mitchell, Fleet Foxes in Ben Howard prispevajo glasbo in besedila, njihovi vokali pa dodajo barvne kapljice deževni paleti, s katero Dessner in Vernon najraje slikata na presečišču mehkih kitar in subtilnih tipk. Ker se Taylor ob svojem prvem vklopu skrije za elektronsko škrebljanje, ji seveda pripade še odločen Renegade, ki bi se odlično znašel tudi na njenih lanskih albumih Folklore ali Evermore, spisanih z Dessnerjem. Slednji se takoj zatem prvič opogumi, da tudi sam zavzame osrednjo vlogo vokalista – in z The Ghost of Cincinnati nemudoma pripravi enega od najbolj toplo dostopnih izdelkov plošče. Tudi njegovi preostali pesmi ne zaostajata, Magnolia zaradi izredno spevne melodije, Brycie pa z luštnim poklonom bratu dvojčku in sobendašu iz The National. S svojimi petnajstimi pesmimi je album precej obsežen, zato bi mu dobro del kakšen rez tu ali tam, četudi bi ta najbrž prišel za ceno sedaj ponujene širine. Oba osrednja akterja pa – kot vedno znova tudi z matičnima zasedbama – ponovno dokažeta, da sta znotraj svojih specifičnih niš zdaj že dodobra udomačena, pa svojo glasbo vendar vztrajno porivata naprej.
Matej Holc
