Določeno mero (pre)drznosti zahteva, da v letu 2022 na prvem komadu svoje nove plošče poješ “I don’t want help / I don’t want counseling / I won’t go to therapy / I won’t do anything”. A zdi se, da Benu Bridwellu prav prisrčno dol visi. Na prvi Band of Horses plošči po skoraj šestih letih stvari dela po svoje – in to vključuje dajanje duška vsem težkim čustvom, pogosto izraženih zelo neposredno. Čeprav ob sarkastičnem naslovu morda najprej pomislimo drugače, izvirajo tukajšnje zgodbe še izpred pandemije, vrtijo pa se okrog ločitve in vseh negotovosti, ki jih ta privleče s sabo. In četudi Bridwell zveni najbolj pristen takrat, ko zveni pristno obupan – na primer v počasi kotalečem se Tragedy of the Commons – dobršen del plošče vendarle preveva sončen indie rock. Njegove akustične kitare hočeš nočeš zaigrajo na noto domačnosti, sploh ko pojačajo tempo in zavijejo v ta ali oni himničen refren. Za pest takih razposajeno brnečih mini uspešnic zadošča, da sitnobo zamenja vsaj kanček optimizma, in celo Bridwell v intervjujih pravi, da stvari končno gredo v njegovo smer. Tako se naslov plošče morda res izkaže za prerokbo – le da je bilo vso to navlako prej pač treba odvreči s krova.
Matej Holc
