V letošnjem na pol karantenskem poletju je bilo kopico domačih bendov mogoče v živo ujeti tako rekoč na vsakem koraku soparne prestolnice. Med njimi se je znašel tudi podtalni sceni zdaj že dobro znan duo balans – za kar smo še posebej hvaležni. Mlada kreativca sta svojo hektično energijo na odru namreč upravičeno opogumila, se okrepila z bobnarjem in (do)končno pokazala, koliko popa vsebuje njuna skrajna alternativa. Skladno s tem ju je letos iz bunkerja zaneslo v studio Radia Študent, svoje mesto pa je tam nastala plošča našla pri založbi Kapa Records. Da ne bo pomote: vse to so v osnovi še vedno preprosti post-punk prebliski, ki jih poglavitno vodijo strumne basovske linije in pristno čudaška prezenca. A tako nalezljive melodije, kot je uvodna Uganka, dvojec doslej še ni ustvaril. No, Sam pravm je nanjo dovolj ponosen, da se je odločil manj šumeti in bolje zveneti. Kar seveda še ne pomeni, da gre za “resen” izdelek: plošča se zaveda svojih okvirjev, a znotraj njih igrivo raziskuje, praska, dela prevale. Svoji dve baladici, Prišla je sama in Dežuje, si privošči kar eno za drugo. Kjer si prvobitna akterja sicer v glavnem delita vokalne dolžnosti, je na tej plošči odločno v ospredju Kristin Čona, na kar namigne že polaroidno estetska naslovnica. Njenih je namreč kar devet od desetih pesmi, v katerih koleba med pokončno samozavestjo in izgubljeno ranljivostjo, niza pogovorne floskule, rima Kanye na kozlanje. Po drugi strani Andrej Pervanje, katerega obličje ugledamo na zadnji strani albuma, zakruli šele v Pesjanu, pa še tu je njemu sicer domač hudournik misli manj divje razpredajoč. Besedila vseskozi raje ostajajo značilno preprosta, a (prav zato?) pronicljiva, ko znajo zadeti bistvo ali vsaj krožiti okoli njega. Torej: kjer so bile dosedanje balans plošče bolj ali manj premišljene zbirke lo-fi pizdarij, je Sam pravm elegantno zaokrožen – in nedvomno med najboljšim, kar je na naših tleh izšlo letos.
Matej Holc
