Plata tedna: Arlo Parks – Collapsed in Sunbeams

Arlo Parks je vsaj toliko pesnica kot piska pesmi. Mlada Londončanka s koreninami v Nigeriji, Čadu in Franciji nas poboža z vsako novo besedo, ki jo postavi ravno na pravo mesto. Njene zgodbe so polne barv cvetlic, slikovitih vonjav, slabo zvitih cigaret in drhtečih čustev. Z mirno roko vedno znova zadane ločnico med osebnimi doživljaji svojih likov in univerzalno človeško izkušnjo. Kljub taki širini pisanja pa se zdijo njene pripovedi nedvomno pristne in polne življenjskega uvida. In ne le to – vsaj tako natrpane so tudi s privlačnimi zavoji melodij, tako v refrenih kot izven njih. Ti zaživijo nad čvrsto, gruvi osnovo, kjer suho rožljanje bobnov in gladke kitarske linije tečejo vzporedno, dihajo, se dopolnjujejo. Če album sprva zveni precej enotno, se v drugi polovici nekoliko razigra; pretrese nas odtujeno brnenje For Violet, ljubek singl Eugene pa podlagajo še posebej mehke zvočne preproge. London, ki ga slikajo ti mini vpogledi, je kljub otožnosti daleč od pregovorno deževne turobe. Samozavest sproščenih ritmov namreč pričara soparne poletne ulice, na katerih cveti ali boli mlada ljubezen, avtorica in njena družba pa iščejo sebe in svoje mesto v mestu. Parks pravi, da se Collapsed in Sunbeams napaja z nostalgijo najstniških dni, po drugi strani pa vložki poezije in občasne literarne reference razkrivajo razgledano osebo na pragu odraslosti. Odločilen za ta vtis pa je predvsem zajeten kup sočutja, ki preveva skoraj vsako besedilo, tudi v najtežjih trenutkih. Če mlade generacije razpolagajo s toliko razumevanja in čustvene podpore, nas prihodnosti ni treba biti strah.

Matej Holc