Plata tedna: Arctic Monkeys – The Car

Nov Arctic Monkeys album je vsakič prava senzacija. Ena redkih indie skupin iz 2000-ih, ki je leta do danes prebrodila brez spodrsljaja, si je famo zgradila okrog svojskega zvoka in sloga ter njunih nezadržnih mutacij iz plošče v ploščo. Ko so jih te pripeljale do Tranquility Base Hotel & Casino, so kritiki obrat v lunarni jazz pop sprejeli z enoglasno hvalo – oboževalci pa bistveno bolj zadržano. Kam torej naprej? Kljub napovedim rokerskih kitar Alex Turner ostaja posajen za klavir. V pesmih, ki jih sklada, je topel in enakomeren, ko z meta distance opazuje trajektorij svojega benda. Ta se vseskozi zaveda samega sebe, se v Big Ideas znajde obkoljen z orkestrom, skoraj prestopi prag samoparodije – podvig, za katerega je kabarejski pristop, ki ga Turner ubira, bistveno bolj primerno sredstvo kot indie rock katere koli inačice. Spevne melodije so v veliki meri potuhnjeno skrite v kiticah. Body Paint bi na kakšni od prejšnjih plošč bil tista baladica za predah – tukaj je najboljši izmed singlov. The Car je nasičen z godali in dramo, disko krogle visijo z neba, ko se pripovedovalec prebija skozi svoje misli na poti do avtomobila. Brezsramno flirtanje, kot si ga je privoščil AM, je še vedno gladko – a ne kot nazaj polizani lasje, prej kot elegantni akordi. Arctic Monkeys so nazaj za volanom. The Car jih suvereno drži na cesti, brez da bi nujno morali vedeli, kam vodi pot.

Matej Holc