Turško-nizozemska naveza, ki si za zgled jemlje psihedelično zapuščino Anatolije, se vrača s svojo tretjo ploščo v štirih letih. Tudi tokrat se v svoje pisano raziskovanje spušča opremljena s folk instrumentarijem in plesnimi čeveljci. Na prvi posluh je rezultat dobro znan: tradicionalne lestvice, ki se okrepljene s sodobnim pristopom zvijajo na disko plesišču. Pa vendar Altin Gün rad zaide na stranpoti, tokrat predvsem v atmosferične globine svetobolja. Cesta, ki albumu daje naslov, vzbuja hrepenenje, slišno v kristalno jasnih melodijah, za katere poskrbita vokalista Merve Daşdemir in Erdinç Ecevit Yıldız. Yol tako zveni nekoliko bolj zadržan kot koncertna predstava, ki jo je skupina pred dvema letoma pripravila na velikem odru Kina Šiška. Pa nič zato; z magnetizmom temačnejših tokov Altin Gün kvečjemu še bolj očara. Povleče nas v ploščo, katere vzdušje popolno odslikava njena naslovnica: čudovito barvita, a s kančkom sanjskega nelagodja. Kot življenje, pravzaprav.
Matej Holc
