Plata tedna: Alice Phoebe Lou – Glow

Kakšna glasba se nas dotakne na noč polne lune? Prav takšna, kot je Glow. Alice Phoebe Lou bi gotovo dejala, da to ne more biti naključje, da je posredi kakšna čarobna moč. A morda gre le za to, da je njena tretja plošča tako sanjava, puhasta kot blazina, na katero pada tisti zrcaljen sij. Njena predhodnica, Paper Castles, je glasbeno in vsebinsko rada pokukala izven meja osončja. Tokrat pa so tipala previdno obrnjena navznoter. Avtorica, ki od nekdaj daje vtis, da se sama s sabo počuti udobno, se sedaj uči razgaljati svojo dušo. Melodije se vijejo in razpirajo podobno nepredvidljivo kot tok zavesti, s katerim tipa po negotovih niansah malih in velikih odnosov. Ko izmenično išče oporo znotraj svojih čustev in razkriva svojo ranljivost, počne to s čudovito organsko toplino, ki ji gotovo botruje snemanje na magnetofonski trak. Temu primerno od celotne plošče kar kaplja starinski šarm; sploh Lover // Over the Moon bi z lahkoto zamenjali za kak pozabljen šanson. Naslovna pesem svojo kitaro tako izdatno pomoči v efekte, da se je ne bi sramoval niti kakšen Mac DeMarco. Ker pa čisto brez igrivosti seveda ne gre, si Dirty Mouth privošči trenutek skoraj predrznega zadovoljstva s samim sabo. Poln lahkotnega optimizma je tudi Dusk, ki ga kot takrat še neizdano pesem lahko prikličemo v spomin s predlanskega ljubljanskega nastopa v živo. In ki nas v svojem ponotranjenem miru spomni, da je naslovni sij pravzaprav ljubezen – v kateri koli pojavni obliki že.

Matej Holc