Pred prihajajočim koncertom v rafineriji Cukrarna ter ob izidu prvenca Fusion Reactor se je Živa Jalovec pogovarjala z vsestranskim umetnikom Žiganom Krajnčanom.
Kot otrok si odraščal z glasbo. Kaj ti je bilo najbolj blizu in če se morda spomniš prvih glasbenih dogodkov in koncertov, na katerih si bil?
Res, imel sem veliko srečo, da sem se rodil v glasbeno družino, kjer je bilo ves čas prisotno veliko glasbe, a nikoli ni bilo posiljevanja z njo oz. z glasbenimi okusi. Ko sem bil majhen, sem najraje poslušal Vivaldija, Štiri letne čase. Ko smo se vozili na daljša potovanja je bilo to na “repeat”, pa tudi albumi Bobby McFerrina so se veliko poslušali – Yellowjackets, Chicago, Toto. Spomnim pa se, da sem bil kar malo jezen na očeta, ko mi je pri 12-ih letih Maj Potočnik (Mayell), moj “otroški” prijatelj pokazal Beatels-e. Njihova muzika mi je bila tako všeč, da nisem razumel zakaj mi oče tega nikoli ni pokazal. Oče seveda ni mislil nič slabega, ko sem ga vprašal je rekel le, da je mislil, da to že poznam, ker to itak vsi poznajo.
Album nam razkriva tvojo svetovljansko dušo. Poleg potovanj, plesa in glasbe – kje še najdeš navdih za ustvarjanje?
Jaz bi bolj rekel, da navdih najde mene. Zelo zvest sem instinktu in ga vestno poslušam. Znanje raje pridobivam z izkušnjami kot z napisanimi informacijami. Lahko bi rekel, da je to kar delam “empirična” umetnost. Od izkušnje do znanja, proti izkušnji spoznanja. Temu bi lahko rekli tudi “zdrava kmečka pamet”.
Kaj je zasnova tvojih pesmi, kje se porajajo ideje? Kako izdelane so pesmi pred samim snemanjem v studiu?
Za ta album, je večina pesmi najprej nastala na looperju (Boss RC 505). Ob začetku korone sem ga dobil in ga navdušeno raziskoval. Kmalu sem spoznal, da je en žanr premalo. Da bo multižanr ustvarjanje je bilo takoj jasno. Največji zagon in potrditev sem dobil, ko sem na socialna omrežja objavljal različne skladbe, nekaj avtorskih, nekaj priredb, večinoma sem se spremljal s kitaro. Takrat, res iskreno, nisem imel za najemnino, in vse skupaj sem si predstavljal kot ulično igranje, kjer mimoidoči vržejo kakšen kovanec v klobuk, le da se vse to dogaja na spletu (med korono bi bilo tako nastopanje itak popolnoma nesprejemljivo). Takrat me je podprlo ogromno ljudi, k meni pa je prva pristopila ekipa Just a Corpse, pod vodstvom Uroša Belantiča. Uroš in Valerija Kelava sta kriva, da je bila prva predstavljena skladba iz albuma: Oma Desala. Skupaj smo ustvarili videospot za to skladbo, ki smo ga posneli v Cukrarni (režija, kamera: Tomaž Šantl) zraven pa so sodelovali številni slovenski in tuji plesalci, prijatelji.
Ta projekt mi je dal zagon in voljo, da sem postal popolnoma odločen album končati. Hitro sem ugotovil, da je projekt po svoji naravi zelo zahteven in da tako kot jaz potrebuje čas in izkušnje.
Naslednji korak proti albumu je bila glasbeno plesna predstava/spektakel Fusion Reactor, ki je premiero doživela 11. maja 2022 v Kino Šiški (produkcija Flota). Ta predstava je bila zame prava izkušnja, sicer najtežja v življenju do zdaj, saj smo imeli samo 14 dni časa, da postavimo celo predstavo. S Kristyno Peldovo (Šajtošova) sva vse morala jasno vizualizirati in pripraviti celotno predstavo in plesne principe vnaprej. Nič, oziroma zelo malo, je bilo časa za raziskovanje. Glasbo smo en mesec pred začetkom vaj poskušali posneti kar se da časovno natančno (z vsemi soloti seveda) na en sobni mikrofon. Plesalci in glasbeniki smo se zaradi časovne stiske lahko skupaj dobili le 3 dni pred premiero. Bilo je zelo stresno. Borut Bučinel je postavil/zdizajniral luč za celotno predstavo v dveh dneh, ker je bila Kino Šiška popolnoma zasedena in na voljo le 2 dni. En dan za postavljanje in vajo. Drugi dan za vajo in premiero. Sam sem svoje petje in ples vadil prej, teh 14 dni pred premiero niti utegnil nisem sam vaditi. Ja, stresno.
Ampak smo preživeli, doživeli ponovitve in se uigrali. Uigrala pa se je tudi glasba in njena ideja. Po 6. ponovitvi smo posneli zadnjih 8 skladb albuma v Beartracks Studio, kjer je bila izkušnja snemanja res neverjetno dobra. Res toplo priporočam, super ekipa in studio. Naknadno sem nekaj svojih glavnih vokalov (npr. Kristyna) posnel v studiu UHO.
Za Mix smo bili zmenjeni s Femijem Temowo. Ko je Femi slišal surove posnetke, si je zelo zaželel, da bi album mixala skupaj v enem prostoru. Začelo se je načrtovanje njegovega prihoda v Slovenijo, nakar smo ugotovili, da je povratna karta iz Anglije v Slovenijo 2x ali celo 3x dražja, kot povratna karta iz Slovenije v London (don”t ask me why). In sem odletel v London, kjer sva s Femijem zaključila mix. Femi je bil res prijazen in popolnoma zvest glasbi. Brez da bi mu bilo treba, samo zaradi občutka je odigral npr. reggae kitaro in odpel nekaj spremljevalnih vokalov. Dodal je piko na i. Tudi produkcijsko. Globok poklon.
Femi je potem še priporočal mlajšega, a zelo talentiranega, mastering inženirja Chrisa Paveya, nad katerim sem navdušen.
Spomnim se, da sem občutil nekakšno čiščenje, olajšanje, zaključek, ko sem zadnji dan v Londonu na podzemni železnici poslušal album. Preposlušal sem cel album in bil končno zadovoljen. Po treh letih nezadovoljstva (vedno je nekaj še manjkalo), je končno napočil trenutek, ko nič več manjkalo nič. Solze, smeh, vse. Medtem ko sem poslušal album, sem prepotoval čez vse emocije. Kot da se je kamen odvalil iz mojih ramen, sem postal na nek način spet prost, dovzeten za novo.
Vidiš v prihodnosti še več povezovanj z različnimi domačimi in svetovnimi umetniki? Kam se oziraš?
Definitivno! Sodelovanja so mi v navdih, so moj najljubši način dela. Zelo se veselim, da bo zdaj več časa za to. Še preden je izšel album je nekako kar sam od sebe (pobuda Alja Kramar, s povabilom v oddajo Prva Vrsta) nastal duet Krajnčan Brothers. Bratska ljubezen na bobnih, vokalu, čelu, začinjena s plesom.
S Klaro Klančnik že pripravljava duet, nadgradnjo skladbe Baby be the light. Prav tako sva nekaj malega že pripravila s Teom Collorijem.
Rad sodelujem z umetniki ki obvladajo svojo obrt (katerokoli) in to opravljajo zaradi svoje notranje nuje, instinktivno. Če se začutimo, če so fekvence kompatibilne, sem prepričan da bo sodelovanje “uspešno”!
Kaj lahko pričakujemo 19. aprila v Cukrarni na predstavitvi albuma Fusion Reactor?
Pričakujete lahko razigrano zasedbo virtuozov: Marko Črnčec (klavir, synth, bobni), Miha Koren (bas), Kristijan Krajnčan (bobni, violončelo), Klara Klasinc & Nina Virant (spremljevalni vokal). Skupaj smo ustvarili album in skupaj bomo tudi na koncertih s temi res izjemnimi glasbeniki in prijatelji potovali čez vse žanre in skladbe, ki so nastale do sedaj. Iščemo svobodo v teh skladbah, zelo rad imam strukturirano improvizacijo. Skladbe narekujejo strukturo, vse ostalo je instinkt, čuječnost, naša fuzija. Plesati na glasbeni solo različnih instrumentov je moja najljubša stvar, sploh če glasbenik gleda plesalca (plesalec posluša glasbenika) in drug drugega navdihujeta. Vabljeni tudi vi, da si izmenjamo energijo in z njeno fuzijo kaj novega zgradimo!
Živa Jalovec – Alivea
