Zdenka Matoza poznamo predvsem kot dolgoletnega in prolifičnega glasbenega novinarja, je pa tudi avtor večih knjig. Živa Jalovec se je z njim pogovarjala o njegovi zadnji knjigi z naslovom Pa tako lep dan je bil; NIET – 40 let.
Pa tako lep dan je bil; NIET – 40 let je knjiga o vzponu, padcu in ponovnem rojstvu kultne skupine Niet. Izšla je konec lanskega leta pri založbi Primus. Poleg zgodbe vsebuje 30 intervjujev, 150 fotografij, vsa besedila in zgoščenko 24 pesmimi, ki so predhodno izšle na dvojnem vinilnem albumu. Veseli jo bodo vsi glasbeni navdušenci in ljubitelji branja biografij.
Vem, da ogromno bereš. So med izbranimi knjigami tudi biografije? Katero biografijo o glasbeniku bi priporočil terminalovcem v branje? Zakaj?
Predvsem Življenje Keith Richards, Zapiski Bob Dylan in Bruce Springsteen – avtobiografija. V bistvu so to avtobiografske knjige, ki imajo dodano vrednost, saj je objekt zgodbe hkrati tudi njen subjekt. Richards ima res veliko za povedati in je gotovo najbolj mitska in še živa rock legenda. Dylan in Springsteen pa sta odlična pripovedovalca zgodb, kar se odraža tudi v njunem pisanju. Verjetno je Richards imel “ghost writerja”, medtem ko sta Dylan in Springsteen sama pisala svojo zgodbo.
Kaj te je spodbudilo, da si se odločil napisati avtorizirano biografijo skupine Niet? Menda je bend pristopil do tebe?
Decembra 2023 me je poklical menedžer Nietov Jani Jernat in predlagal, da bi napisal biografijo o skupini Niet, knjiga pa naj bi izšla še pred velikim koncertom, ki je bil 24. maja lani. V svoji naivnosti sem takoj pristal, ker sem vesel vsake dobre knjige o slovenski glasbi. Sčasoma se je izkazalo, da je za solidno tovrstno knjigo potrebno več časa, sploh ker se je razbohotila v razkošno monografijo žepnega formata.
Kako ste zbirali in izbirali gradivo za knjigo, ki zajema štiri desetletja delovanja skupine? Koliko časa so trajale priprave?
Priprav ni bilo več kot tri dni, ko sem brskal po arhivih in ugotovil, da tam ni prav nič veliko takega, kar ne bi že vedel. Tako sem opustil arhive in se odločil za standarden novinarski pristop, ki mi je najbližji, za pogovore s člani in njihovimi sopotniki.
Kateri so bili največji izzivi pri pisanju te biografije?
Stara pisateljska nadloga, ki se ji pravi pisanje. Da je vse tiste pogovore treba tudi napisati v neko smiselno celoto. To vzame ogromno časa.
Kako pa si se lotil raziskovanja in predstavitve tragične smrti pevca Primoža Habiča ter njenega vpliva na skupino?
Tragična smrt in podoba Primoža Habiča se je izrisala v zelo zanimivih niansah, ko sem se pogovarjal s sogovorniki. Še potem, ko je knjiga izšla, so do mene prihajali ljudje in mi povedali marsikakšno zanimivost. Tako sem izvedel tudi, da ima polbrata in polsestro.
Katero obdobje v zgodovini skupine se ti zdi najbolj navdihujoče ali presenetljivo?
Prvi dve leti delovanja, ko so bili v sami srčiki glasbenih sprememb v Ljubljani, Sloveniji in Jugoslaviji. To je bilo tudi obdobje, ko so bili še najstniki. Takrat so nastale številne njihove najbolj močne pesmi. In čas, ta neusmiljeni, sodnik, je bil prijazen do njihove glasbene zapuščine, katere besedilni prispevek Igorja Dernovška, tega hardcore punk poeta, je bil usoden.
Kako si doživljal sodelovanje s člani skupine in njihovimi sopotniki pri oblikovanju vsebine knjige?
Užival v pogovorih in trpel v pisanju. Glede na to, da sem njihov sodobnik, navsezadnje si je moj kratkotrajni trio The Noisemakers, celo delil plac za vaje na koncu hodnika v kleti na Kersnikovi 4 v Ljubljani, kjer je kasneje vzbrstel klub K4, sem vedel, kaj je treba spraševati.
Katera besedila Igorja Dernovška so naredila največji vtis nate in zakaj?
Ritem človeštva je pesem, ki je na eni strani srhljivo preprosta, po drugi pa še še bolj srhljivo vizionarska. To za nekaj svetlobnih let presega tisto najstniško, srednješolsko poezijo, s katero smo si mnogi v tistih letih zdravili trpeče duše.
Kako ste izbirali fotografije in druge vizualne materiale, vključene v knjigo?
Izbor fotografij je naredil Borut Marolt, prav tako tudi podpise pod njimi. Seveda pa je vse na koncu požegnal Igor Dernovšek, ker je to v bistvu zgodba njegovega življenja.
Kakšen je bil odziv javnosti in oboževalcev na izid knjige?
Odziv javnosti je bil ugoden, saj so v skoraj vseh medijih, knjigi namenili precej prostora. Glede na to, da je to knjiga, ki prinaša zgodbo o Nietih, pogovore z njihovimi sodobniki, vsa besedila in še cede z izborom največjih uspešnic ter novo pesmi Tema rjove skozi mesto, zavzema prav posebno mesto v ponudbi tovrstne literature. Tu je seveda treba pohvaliti izjemno delo oblikovalca in urednika knjige Žige Valetiča. Na založbi Primus, kjer je knjiga izšla, pa pravijo, da imajo le še nekaj izvodov in knjiga bo kmalu pošla.
Kako sam vidiš vpliv skupine Niet na sodobno slovensko glasbeno sceno?
Skupina Niet je bila edina prava kultna rock skupina. V tej kultnosti so ji bili blizu le še Buldožerji. Njihov klaviturist, Borut Činč, pa je bil tudi producent prvih posnetkov skupine Niet. Največji kult so bili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko dejansko niso obstajali. Nieti so bili hardcore punk zasedba, ki je imela, za razliko od drugih ljubljanskih hardcore skupin, melodično glasbo, pesmi, kot sta Depresija in Lep dan za smrt pa sta skoraj baladi.
Ali načrtuješ še kakšne podobne projekte v prihodnosti, povezane z drugimi glasbenimi skupinami ali izvajalci?
Da. Počasi se kuha nekaj. Po vsej verjetnosti knjiga o največji slovenski glasbeni ikoni.
Več o knjigi: https://www.primus.si/pa-tako-lep-dan-je-bil
Niete pa lahko v teh dneh ujamete na izštekani turneji po vsej Sloveniji!
