Repetitor zavzema Ljubljano! Turneja se začenja danes, 16.5. v Gromki, v petek ponoči so na letnem vrtu Gala Hali in za konec še v soboto v Orto Baru. Katerega boš izbral ti?
Dan pred začetkom turneje smo se pogovarjali s frontmanom in kitaristom Borisom Vlastelico
Danes se začenja vaša ljubljanska turneja, ki bo potekala v Gromki, Gala Hali in Orto Baru. Kot vsi vemo, je Ljubljana oziroma Slovenija kot vaš drugi dom, ali mogoče veste, kolikokrat ste igrali tukaj ob vseh teh obiskih?
Ne, nikakor ne sledimo temu… večkrat. Skoraj vsako leto.
In ker ste tako pogosto tukaj, zagotovo poznate glasbeno sceno v Sloveniji. Zanima me, če vidite kakšne razlike v alternativni sceni v Ljubljani in Beogradu?
Vidim razlike, tukaj se ljudje pritožujejo, da na alternativni in rock’n’roll sceni ni novih bendov. V Srbiji je trenutno val novih bendov. Ne vem, če bi to povezal z nekim življenjskim standardom, ker kar je slabše, to pomeni boljša glasbena scena, to je nekakšen alternativni svet umetnosti. Ne vem, če je samo to, ali pa mi ljudje govorijo da ni veliko novih bendov, da od Koale Voice ni bilo nobenega drugega velikega benda, toda to ne pomeni, da je prav, mogoče so šli mimo mene … mogoče obstajajo.
Ta val novih skupin, ki ste jih omenili prej, so verjetno spremenile tudi srbsko glasbeno sceno. Kako se je vaš začetek kot skupina razlikoval od tistega, kar ti novi bendi doživljajo danes?
Dobro vprašanje. Zdaj so v slabšem položaju, ker leta 2005, ko smo mi začeli, so bili televizija in mainstream mediji bili manj skomercializirani, včasih so predvajali tudi videospote alternativnih skupin, bili so tudi televizijske oddaje, ki so promovirale to glasbo, vendar se je to končalo zelo hitro po našiem začetku ustvarjanja. Poleg tega pa je bilo več spletnih revij, ki so bolj spremljale to sceno kot zdaj, takrat je bil Popboks, ki nam je veliko pomagal pri preboju. Tretja stvar je to, da so bili v Beogradu predvsem klubi, kot so SKC, Akademija, Dom omladine, kamor so ljudje na koncert prišli, ne da bi vedeli, kaj se bo zvečer igralo, so bili že občinstvo tega kluba, zato so prišli na vse, kar se je tam dogajalo. Tako te je lahko videlo 100-200 ljudi, ki te sploh niso poznali, ampak so preprosto prišli zaradi tega kluba v Beogradu.
Takšnih prostorov ni več, medijev je malo manj, vendar to ne pomeni, da ni prostora in priložnosti. Glasbena scena se reproducira na nek čuden način, ki je včasih zame malo neznan, v smislu, da je toliko otrok, ki igrajo in poslušajo to glasbo, ki pridejo na te koncerte…zato se v tem smislu nimam kaj pritoževati.
Do sedaj ste izdali tri albume, bili ste predskupina velikim Arcade Fire, odigrali ste neštete koncerte, dosegli celo Kitajsko in to brez negativnih kritik! Pravzaprav ste znani kot eden najboljših live skupin v Evropi. Kaj bi rekli o tem, ali ste kdaj pričakovali tako velik uspeh?
Ja, in ne, in nimam pojma. Vsi trije smo bili vedno ambiciozni in samozavestni, tako da to nikoli ni prišlo kot veliko presenečenje. Po drugi strani pa je bilo to na nek način presenečenje, kar mogoče deluje protislovno. Ko smo še študirali, nismo pričakovali, da bo tako prišlo in da se bomo s tem ukvarjali na ta način, da bo to naš življenjski klic. Dejansko je bil to nekakšen ventil za to presežno energijo, ki smo jo imeli. To je postal naš poklic in v enem trenutku smo se odrekli študiju in skočili smo s pečine. Vse smo dali v bend in začeli nekje v obdobju 2012–2013. Od takrat so se stvari začnele dogajati, kot bi morale, smo pa pri tem ugotovili, da nismo dobro podjetje. Ker nekateri bendi uspejo maksimirati svoj dobiček, to pa nam zagotovo ne uspe, ampak morda pa obdržimo verodostojnost pred publiko.
Bend ste že skoraj 14 let. Kakšna je vaša skrivnost, kaj vas tako dolgo drži skupaj?
Konec leta 2005 smo se našli, spomladi leta 2006 pa smo dobili ime Repetitor, to so torej dva pomembna mejnika. Skrivnost je, da definitivno ne pogoltnemo stvari, ki jih zamerimo drug drugemu, Vse si povemo takoj in ne pustimo, da bi se v nas karkoli mariniralo. Če obdržiš vse znotraj sebe, to nepotrebno eksplodira. In tako razlivamo vse drug na drugega, če se zgodijo boji, se pač zgodijo, in so ognjeni, ampak iskreni. Poleg tega biti mora sreča in povezava med ljudmi, vsi trije smo zelo strastni in neposredni ter čustveni in mislim, da imamo veliko ljubezni drug za drugega. Vsekakor te tudi feedback publike, ki obstaja od začetka, drži pokonci. Ko razmišljaš, če se resnično želiš ukvarjati s tem, je eden od razlogov ta, da vam množica ljudi ploska za to, kar počnete, in potem je preprosto težko obupati. Verjetno ne bi hoteli iti v pisarno, kjer vam nihče ne bi ploskal za dobro delo, ki ga opravljate.
Vaš zadnji album Gde ćeš zagotovo pokaže, da se razvijate kot čedalje bolj ambiciozen bend. Kakšen je bil postopek snemanja? V nekaterih trenutkih se zdi, da je bil posnet v živo na enem od vaših koncertov!
Ja, tako snemamo. Mislim, po eni strani ljudje vedno govorijo, da naše plošče zvenijo slabše kot v živo, kar je res, vendar je plošče zelo težko posneti enako, kot mi igramo v živo. Da bi se ta energija ohranila, moramo igrati skupaj v studiu. Preprosto ne moremo postaviti ločeno bobnov, kitare in basa, moramo igrati skupaj kot na koncertih. In zdaj si zamislite to, vendar s slušalkami in brez publike…težko je slišati enako. Ampak igramo v živo, posname se, kar se posname, na to so dodane neke stvari in to je naš proces snemanja. Zato ima ta live občutek, ker vbistvu je snimljeno v živo, nas tri v sobi.
‘Crvena’ izstopa od vseh drugih pesmi na albumu. Ni tipična Repetitor pesem, je počasnejša in slišimo vokale, podobne srbskim ljudskim pesmim. Kako ste dobili idejo za to?
Naključno sem našel zbirko poezije iz 50ih, kar je bilo tik po drugi svetovni vojni in ljudi so bili takrat še vedno navdahnjeni. To je bila poezija, ki so jo napisali učenci iz Pančeva in jo objavili. Prelistel sem skozi pesmi in dobil navdih za tisti čas in čustva, ki so obstajala takrat, in to se je razlilo v besedilo ‘Crvene’. Potem nismo uspeli ugotoviti, kaj manjka v glasbi, dokler nismo vse skrajšali na 3/4 ritem, ki daje tudi več ljudskega občutka. V bistvu nismo nikoli sovražili narodnjakov, nikoli nismo imeli odklonilnega stališča do tega, preprosto je čas prišel tudi za to.
Vedno ste na poti in v mnogih državah, v katerih ste igrali, srbski jezik ni poznan ali razumljiv. Ste kdaj pomislili, da je to lahko ovira na poti do večjega uspeha?
Seveda je lahko ovira v smislu nekega končnega uspeha. O tem smo veliko govorili v Ljubljani pred nekaj leti na festivalu Ment, kjer so nam ljudje iz glasbenega posla dejali, da nimamo možnosti z našim jezikom. Moj protiargumentje bil: ‘No, dobro, danes je veliko skupin, ki pojejo v portugalščini, španščini, francoščini’, na kar mi on reče: ‘To je v redu, vsak kolonialni jezik je v redu, ampak nihče ne bi želel poslušati vašega vzhodnoevropskega žlobudranja.’Stadionov in dvoran res ne moremo napolnit, lahko pa klube.
Ljudem je zanimiva energija, ki jo dajemo na odru, in prihajajo, da se zabavajo, za njih ni pomembno, da razumejopesem, razumejo jo skozi energijo.
Kaj lahko pričakujemo od ljubljanske turneje? Ste morda za vsak koncert načrtovali nekaj posebnega? Nova glasba?
Ja, nove pesmi so na poti, nekaj jih bomo igrali tudi v Ljubljani na vseh treh koncertih. Mislim, da bo novi album prihodnje leto. Vsak koncert bo imel drugačen seznam pesmi
Boris, hvala, ker si vzel čas za ta intervju, želim vam vse najboljše na turneji in upam, da bom včasih z vami ponovno govorila!
Hvala tebi!
Ružica Petrova