EMA: “ Če resničnost pomeni zaznavanje, je sedaj tudi resničnost drugačna.”
Erika M. Anderson, krajše EMA, je bila pogosto označena z nalepko “freak folk”, a njena glasba je veliko več kot to. Po priznanih albumih Past Life Martyred Saints in The Future’s Void se EMA vrača z novo ploščo, Exile in the Outer Ring, kjer zvočno zvezno zajame vse od nežnih, melodičnih izpovedi do povratka k hrupnim izbruhom svoje predhodne skupine, Gowns. Tematsko pa se plošča vrti okrog naslovnega Outer Ringa, takorekoč obvoznice – tistega dela, kjer se srečata mesto in predmestje, in kamor so se meščani prisiljeni odseljevati zaradi naraščajočih stroškov v središču. EMA pravi, da se tam dogajajo najbolj zanimive in nevarne stvari, da se tam nahaja življenje – a zgodbe, ki jih piše, so temačne in boleče. Z Eriko smo se pogovarjali pred njenim nastopom v Ljubljani – v torek, 10. oktobra v metelkovski Gala hali.
Hej Erika, hvala, da si si vzela čas in odgovorila na ta vprašanja pred svojim koncertom v Sloveniji.
Z veseljem! Veselim se, da bom igrala pri vas! S svojo prejšnjo zasedbo Gowns sem pred mnogimi leti igrala v Izoli, pred kratkim pa sem obiskala Ljubljano in podeželje, bilo mi je zelo všeč. Kakšna lepa dežela!
Tvoja nova plošča, Exile in the Outer Ring, je raziskovanje specifičnega dela ameriške družbe. Kako si ugotovila, da čutiš potrebo pisati o tem?
Po pravici povedano večina moje glasbe sloni na osebnih izkušnjah. Mislim, da sem preprosto dobra v tem, da svoje izkušnje postavim v kontekst, ter da imam sočutje ugotoviti, da če nekaj doživljam sama, morda to doživljajo tudi drugi. Berem tudi veliko novic. Pozorna sem na vse, kar se dogaja, uporabljam intuicijo. Če imam občutek, da je nekaj strašljivo, neizgovorljivo ali tabu, to velikokrat pomeni, da izraža globljo resnico. Resnice so lahko neprijetne.
Album govori o temah, ki so v svojem bistvu ameriške. So bili odzivi nanj iz ZDA in preostalega svet različni? Se lahko tudi poslušalci, ki niso iz ZDA, najdejo v njih?
Izraz “Outer Ring” je pravzaprav evropski ali azijski – v ZDA v resnici ne obstaja. Večina ameriških mest nima “obvoznic”. Morda lahko poslušalci izven ZDA zgrešijo kakšne od referenc, recimo tisto o Toyoti Camry v pesmi “Breathalyzer”, a v resnici so pogosto bolj politično zavedni kot Američani. Večini Američanov se ne sanja, kaj se dogaja globalno.
Ne doživljajo vsa mesta fenomena gentrifikacije, kjer si lahko samo bogati privoščijo živeti v mestnih središčih, ostali pa so potisnjeni ven – veliko pa jih. To se dogaja po svetu, od Londona in Pariza do Hong Konga. Sočasno so v vzponu desničarske stranke in nacionalizem po Evropi in v ZDA. Premoženjska vrzel med bogatimi in revnimi se širi. Rasne napetosti naraščajo. Veliko stvari, o katerih govorim, je mednarodnih.
Po vsem povedanem – sama besedila na plošči se ne zdijo pretirano politična. A v njih je občutek neprijetnosti, tesnobe, osebne tragedije. V kakšni meri so zgodbe, ki jih tu pripoveduješ, tvoje, osebne?
Skoraj vse moje pesmi imajo osnovo v kakšni osebni izkušnji. Ker so pogosto tako iskrene in izrecne, raje ne govorim o nadaljnjih podrobnostih.
V eni pesmi govoriš o tem, kako je biti “33 Nihilistic and Female”. Nihilizem se je v zadnjem času razširil, postal celo popularen, med mlajšimi milenijci, še posebej v obliki meme-jev. Je “meme kultura” dosegla tudi tebe, in če ja, kako gledaš na njeno neresno obravnavo precej resnih vprašanj?
Odlično vprašanje. Kar se tiče interneta, moramo o njem v resnici razmišljati kot o dodatni dimenziji resničnosti, ki je prej ni bilo. Gre za še eno plast resničnosti, ki ima svoje načine komunikacije. Mislim, da so meme-ji odlični za izražanje kompleksnih čustev na zelo preprost in hiter način. Hitrosti evolucije, kakršna je njihova, pa še nismo videli.
Stvar je taka, da se prepreke med spletno plastjo resničnosti in tem, kar smatramo za “resnično življenje”, podirajo. Povezave v možgani ljudi se preoblikujejo, ko mlajši otroci odraščajo, se njihovi možgani zvežejo drugače. Če resničnost pomeni zaznavanje, je sedaj tudi resničnost drugačna. Velik mindfuck!
Album je poln občutkov, od nežnih do grobih, in že prej si poudarjala pomen človeškega čustvovanja. Ampak ali ne misliš, da bi lahko prav tako zagovarjali tudi družbo kot iz kakšnega Krasnega novega sveta, ki bi morda bila bolj mehanična, a tudi manj boleča?
Ne vem, ali je to mogoče. Mislim, da bi bil en izmed načinov, kako narediti to družbo manj bolečo, ta, da bi demontirali to idejo poznega kapitalizma, ki promovira neizprosno tekmovalnost in zaradi katere se vsi počutimo kot zgube. V ZDA se vrednost meri v denarju, a le ultra-bogati se bogatijo, medtem ko se vsi ostali s težavo držijo na površju. To zmanjševanje človeške izkušnje samo na denar je izjemno boleče.
Vem, da gre za popolnoma drugo stvar, a moja takojšnja asociacija ob izrazu “Outer Ring” je bila “Outer Rim”, regija v galaksiji, v kateri se dogaja Vojna zvezd. Si morda ljubiteljica znanstvene fantastike? Katera so tvoja priljubljena dela iz tega žanra?
Obožujem znanstveno fantastiko. Obožujem Williama Gibsona, pravzaprav karkoli, kar je kdaj napisal. “The Windup Girl” je zanimiva zgodba, ki govori o podnebnih spremembah, “The Diamond Age” je odličen, vse to imam rada. Moj partner misli, da bi morala namesto ustvarjanja glasbe raje pisati znanstvenofantastične knjige. V tem, kar počnem, je veliko grajenja svetov in vedenja vnaprej, tako da ima morda prav!
Na plošči si se odločila proti bolj “spolirani” produkciji, ampak sedaj kljub temu greš na turnejo z Depeche Mode. Je to nekakšna potrditev, da je bila tvoja odločitev, da se držiš svoje glasbene vizije, “pravilna”?
Smešno je biti umetnik – ali “prodajalec” na kakršenkoli način. Lahko se počutiš kot zguba, nakar se zgodi ena velika stvar in ti se ne počutiš več kot zguba.
Mislim, da se svoje glasbene vizije držim, ker čutim, da je tako prav. S to ploščo bi se lahko “prodala” ali nadaljevala na svoji poti – in izbrala sem slednje. Moja glasbena vizija je zame bolj dragocena kot trud za komercialni uspeh, četudi bi lagala, če bi rekla, da to ni boleče. Vsak si želi uspeha, nihče si ne želi videti, kako se njihova potencialna publika krči ali denar usiha. A življenje je kratko, in na koncu bi me zelo osrečilo vedeti, da sem ponosna na vse, kar sem ustvarila.
Pripravil: Matej Holc