Ljubljanske Križanke bodo 18. septembra gostile enkratno glasbeno poslastico. V premierni slovenski izdaji serije unikatnih koncertov RED BULL SYMPHONIC se bosta glasbeno spojila didžej UMEK in SIMFONIČNI ORKESTER. Tehno žur s simfoniki? Ne – tehno žur s simfoniki in izbranimi gosti. Z gostiteljem večera smo pogledali v zakulisje priprav na ta enkratni glasbeni spektakel. Sprašuje Gregor Zalokar. Foto: Nejc Ferjan.
Kako visoko na lestvici projektov, ki bi jih želel izpeljati pred upokojitvijo, je bil nastop s simfoniki in koliko časa si že razmišljal o tem?
Absolutno na prvem mestu. Ne lažem in ne pretiravam. To je bila moja dolgoletna želja, a je to res tako velik projekt, ki zahteva res veliko časa in do sedaj enostavno nisem bil pripravljen vložiti toliko časa in energije v tak projekt. Za izvedbo takega projekta rabiš tudi prave ljudi – ob sebi, za sabo, pred sabo, levo, desno … Zdaj pa sem začutil, da je pravi čas in prava zgodba, da se tega lotim.
Kdaj si prvič pomislil, da bi kakšno svojo skladbo priredil z orkestrom in katero si imel v mislih?
Točne skladbe se ne spomnim, sem pa že čisto na začetku producentske kariere razmišljal, da bi svoj zvok, ki sem ga ustvarjal z mašinami in računalniki, povezal z godali. Godala so moji najljubši živi inštrumenti in vedno sem vedno razmišljal, kako bi zvenela v mojih skladbah. Nikoli se ni izšlo, a želja je bila prisotna ves čas. Zdaj pa je končno priložnost, da to izpeljemo – in ne le z godali, ampak s celotnim orkestrom. Prepričan sem, da bomo vsi zelo uživali.
Si imel kot didžej v preteklosti že priložnost nastopiti ob spremljavi, recimo, električne violine? V določenem obdobju je bilo tega v klubih kar precej.
Rekel bi, da ne – a moj spomin ni najbolj zanesljiv. Za menoj je toliko nastopov, da se je to morda celo zgodilo, pa sem pozabil. Tako da – rekel bi: fifty-fifty.
Si že kdaj v živo doživel elektronsko glasbo z orkestrom? S Podobnimi projekti so že navdušili Jeff Mills, Derrick May, Paul van Dyk … Britanci pa radi izvajajo z orkestri house klasike, npr. Ministry of Sound, BBC Proms, Pete Tong’s Heritage Orchestra …
V živo še ne, sem si pa na YouTubu ogledal Jeffa Millsa, ki je pred leti nastopil s filharmoniki v Montpelierju. Pogledal sem si tudi, kaj počne Pete Tong, tako da najbolj znane projekte poznam in približno vem, kaj počnejo.
Zakaj je trajalo toliko časa, da ste se takega izziva lotili tudi v Sloveniji?
Ker ni bilo enostavno sestaviti ekipe, ki bi se lotila tega velikega zalogaja. To ni kar, da najameš nekoga, skupaj spraviš pa bo stvar zvenela. Potrebuješ kup predanih ljudi, ki se tega lotijo profesionalno in poskrbijo, da vse skupaj tudi dobro zveni. Mislim, da je bila to največja prepreka doslej. Vsaj po mojem mnenju.
Mnogi glasbeni uredniki, strokovnjaki in profesionalci pri nas še vedno ne dojemajo elektronske glasbe kot enakovrednega žanra – kot da bi bila elektronika glasbeni deseti brat, pankrt. Je tudi to razlog, da pri nas še nismo doživeli orkestralne izvedbe tehna?
Absolutno. O tem govorimo. Vedno bo prisotna zavist, ker številni didžeji in producenti nismo klasično glasbeno izobraženi – jaz niti ne vem, koliko črt ima notno črtovje. Zaradi tega me nekateri gledajo zviška, pri tem pa ne razumejo, da je ustvarjanje glasbe lahko tudi nekaj popolnoma drugega, bolj abstraktnega. Za ustvarjanje glasbe ni nujno, da poznaš vso teorijo – potrebuješ predvsem veliko ljubezen do glasbe in pripravljenost posvetiti tej umetnosti (ali, če hočete, obrti) ogromno ur, da izpiliš svoje znanje in ustvariš dobro glasbo.
Ravno zaradi tega pa lahko nastane tudi marsikaj bolj izvirnega, kot če bi bil klasično izobražen glasbenik. Seveda pa moram ob teh velikih besedah tudi priznati, da bi mi vsekakor koristilo, če bi znal igrati kakšen inštrument in brati note.
Tako kot tudi jaz včasih izrečem kakšno neumnost o klasično izobraženih glasbenikih, imajo tudi oni pogosto napačno predstavo o didžejih. Mislijo, da le pridemo na oder in pritisnemo gumb play. Ne zavedajo se, da imam sam vrhunske producentske, snemalne in aranžerske sposobnosti. Vse, kar je povezano z ustvarjanjem glasbe – od ideje do končnega miksa in masterja – znam narediti sam.
V tem smislu je tak projekt še toliko bolj dobrodošel – ker se bodo lahko glasbeniki iz dveh svetov marsikaj naučili drug od drugega.
Jaz to vem že od samega začetka. Problem pa je, da mnogi didžejev še vedno ne vidijo kot glasbenikov. Pa saj – na nek način to drži. Ampak kot producent pa se absolutno dojemam kot glasbenik. Vedno je treba pogledati, kaj stoji v ozadju. Če moje delo primerjajo z nekom, ki čez teden hodi v službo, ob večerih pa kot didžej vrti glasbo v nekem lokalu in si za petkov nastop čez teden na hitro zbere nekaj komadov – potem ja, to nisem jaz. Moje delo je veliko bolj kompleksno in predvsem zelo ustvarjalno.
Pred 15 leti ste za film Ko pop sreča klasiko s simfoniki predelali del Vivaldijevih Štirih letnih časov. Kako se spominjaš tistega projekta? Kaj si se naučil? Kaj je bilo drugače kot običajno?
Naučil sem se predvsem to, da ne zaupam več nacionalni RTV hiši – ker je zadaj preveč birokracije. Ne držite se za glavo, to je čista resnica. Žal mi je, a sem imel z njimi ogromno težav. Niso se držali dogovorov, zato imam na ta projekt zelo slabe spomine.
Imam pa odlične spomine na samo ustvarjanje. Navdušen sem bil, ko sem dobil v roke Vivaldija in ga lahko “narezal”. Dobesedno sem ga razrezal na koščke, jih vkomponiral v svoj ritem in pri tem neskončno užival. Bilo je fantastično delati na tem komadu. Škoda le, da sta birokracija in neprofesionalen odnos RTV Slovenija pripeljala do tega, da sem celoten projekt močno zasovražil – in to iz srca.
Jaz sem človek, ki dela impulzivno – glasbo vedno ustvarjam z največjim veseljem in v tem res uživam. Najbolj pa sovražim, ko me kdo pri ustvarjanju zavira in uničuje tisti ustvarjalni zagon, ki ga imam.
Kaj te čisto po ustvarjani palati najbolj privlači pri projektu Red Bull Symphonic?
Res se veselim tega projekta. Zame je to en velik izziv. Vsak dan, ko delam na teh skladbah – nekatere bodo remiksane, drugi pa bodo postavljeni čisto na novo – moram ves čas imeti v mislih, da bo zraven še nekdo, ki bo nadgradil mojo osnovo za simfonični orkester. Iskreno, niti si ne znam predstavljati, kako bo to videti v praksi.
Oddal bom izdelek, za katerega bom lahko stoodstotno rekel, da sem vanj vložil vse, kar znam in čutim. Potem pa me bo zanimalo, kako bodo drugi ustvarjalci videli mojo glasbo – ali pa glasbo, ki jo je napisal nekdo drug, jaz pa sem jo remiksal in editiral. In kako bodo to prilagodili načinu igranja klasičnih glasbenikov. Niti v sanjah si ne predstavljam, kako je igrati tempo 135 BPM, s tistimi našimi “šestnajstinkami”, kratkimi pizzicato zvoki. Je to naporno? Bodo preklinjali, kako sem to zastavil? Bomo morali sklepati kompromise?
Ne vem, morda bomo imeli super ideje, ki pa bodo tehnično neizvedljive, ker bo vse prehitro. Zelo me zanima ta celoten proces. Kaj se bo zgodilo, če mi bodo rekli: “To ne gre, tega se ne da izvesti.” Bom moral razdirati nekaj, kar se mi je zdelo izjemno dobro narejeno, in še enkrat postavljati od začetka? Ta kompleksnost mi je hkrati težka in izjemno zanimiva. Iskreno me zanima, kje bomo na koncu pristali.
Križanke, ki bodo gostile koncert Red Bull Symphonic, si že osvojil. Med leti 2007-2010 si tam z vrhunskimi svetovnimi mojstri elektronske glasbe štirikrat praznoval rojstni dan z dogodkom Dan elektronike. Kaj ti pomeni ta prostor?
Spomnim se trenutka, ko sem spustil Štiri letne čase – to je bil res poseben občutek. V ta projekt sem vložil ogromno energije in ob ustvarjanju res užival. Ljudem je ta priredba ostala v spominu že po enem poslušanju. Ko smo jo kasneje objavili na YouTubu, so me ljudje, kamorkoli sem šel, prosili, da jo vključim v svoj set. Nekajkrat sem jim ustregel.
Obstaja močan spomin na tiste čase, ko smo poskušali v Ljubljani elektronsko sceno dvigniti tudi čez dan – v bolj festivalskem duhu. Bilo je super, a je prišla kriza in smo morali s tem žal nehati. Zato se zdaj še toliko bolj veselim trenutka, ko bomo s simfoniki in Red Bullom spet zasedli ta oder in naredili nekaj posebnega – nekaj, česar še nikoli nisem naredil. Če kaj, me vedno zanimajo novi izzivi in nove stvari.
Zanimivo je, da boš projekt orkestracije tehna izpeljal prav z Red Bullom. Spremljam te že skoraj 30 let in se zdi, da so bili nekako vedno zraven pri tvojih večjih projektih.
Red Bull mi stoji ob strani že od začetka kariere. Danilo in Tjaša sta v meni očitno videla neko prihodnost. Ne vem, kaj točno sta videla, a zanimivo bi ju bilo vprašati. Podpirala sta me že, ko sem vrtel v Titanicu. Na nek način so me sponzorirali že takrat: kot mlademu, nadebudnemu fantu so mi dali priložnost. Pogosto pozabim imena ljudi, njunih pa ne bom nikoli. Red Bull mi je bil vedno ob strani in tega ne bom nikoli pozabil.
Se pravi, Red Bull ti je dal krila, ko je bil čas, da poletiš. Krila pa boste zdaj dali tudi nekaj mladim ustvarjalcem v tem projektu.
Tako je. Upam, da bo ta projekt dal krila še kakšnemu mlademu talentu in da se iz njega razvije nov, uspešen glasbenik. Takšna podpora je res neprecenljiva. Tega res ne morem dovolj poudariti. Pred 30 leti je bilo precej tvegano podpreti mladega didžeja iz Slovenije – pa so vseeno to naredili. Videli so potencial, priložnost, zgodbo. In zdaj, 30 let kasneje, se pogovarjava o tem, kako ta ista znamka še vedno podpira tako mlade talente kot velike mojstre – na področju kulture, športa, umetnosti. Zato, če se navežem na tvoje prejšnje vprašanje, ali je res naključje, da smo se prav z Red Bullom lotili orkestracije tehna? Po mojem ne, čeprav je vse skupaj nastalo spontano in zelo hitro.
Zdaj si postal tudi član ekskluzivnega kluba, v katerem so Janja Garnbret, Peter Kauzer, Primož Roglič, Filip Flisar … Pričakuješ svojo pločevinko red bulla ali vsaj personalizirano kapo?
Nič ne pričakujem. Niti nisem vedel, kdo vse je v tej ekipi. Zdaj, ko si jih naštel – sama huda imena – lahko rečem samo: fajn, sem počaščen.
Janja Garnbret je imela željo za projekt Red Bull Symphonic: želela je slišati priredbo tvoje skladbe Hard Times, pa si ji dal košarico. Zakaj?
Nisem ji dal košarice. Z veseljem bi predelal, a je omejitev čisto tehnična. Ne vem, kako bi sploh lahko pripeljal orkester v to skladbo. Zelo je repetitivna in verjetno bo glasbenikom dolgčas igrati tri minute eno in isto glasbeno zanko. To sta dva čisto nasprotujoča si glasbena stila. Neka klasika, ki si jo jaz predstavljam, živi večno, spreminjajo se vzorci, tempo, drama … Ko na radiu poslušam resno glasbo, me skoraj kap zadane, koliko stvari je tam notri, koliko različnih vzdušij se zamenja v nekaj minutah. V elektroniki pa me zagrabi loop (zanka), hipnoza, repeticija, zaradi katerih jaz to počnem, zaradi česar sem se odločil za glasbo. Mene je prevzelo nekaj drugega. Ne predstavljam si, da bodo simfoniki izvajali komad, ki bo osem minut ponavljal en in isti dvosekundni riff.
Pri izbiri programa pa gledamo tudi na to, da bomo izvedli skladbe, ki jih ljudje poznajo, in predvsem morajo biti to skladbe, za katere vem, da bodo z orkestrom zvenele res dobro. Nikoli ne bo zvenelo dobro, če te nekdo v nekaj prisili. Izbrati skladbe za ta nastop je bilo zelo težko, saj morajo predstavljati mene, čas moje kariere, ter da bo to na koncu predvsem zelo dobro zvenelo z orkestrom. Nabor primernih skladb na koncu sploh ni velik. Vsak ima svoje favorite, a na koncu moram biti to še vedno jaz – Umek. Pa čeprav bomo tokrat nastopili z orkestrom.
Za ta program, ki ga bomo izvedli, garantiram, da sem dal vse od sebe, da sem ob delu užival in smejal kot majhen otrok, in temu primeren bo tudi izdelek. Zato žal Hard Times ni prišel v izbor – enostavno ne ustreza kriterijem.
Kaj sploh lahko pričakujemo od tega tehno koncerta oz. simfoničnega rejva? Kaj bo to sploh po formatu, izkušnja za pozorne poslušalce ali muzika za ples?
Vsekakor muzika za ples. Prvič bomo v tej seriji spajali tehno in klasiko, in to bo prvi koncert v seriji Red Bull Symphonic brez sedišč. O tem smo debatirali kar nekaj časa, a so pri Red Bullu razumeli, zakaj je pri tehnu, pa čeprav z orkestrom, pomembno, da se ljudje lahko gibajo. Zaenkrat je plan, da se sprehodimo čez tehno klasike, dodam nekaj ščepcev svoje glasbe in vse to zapakiramo v smiselno celoto.
To ne bo ravno običajen rave, kamor pridem in ‘freestajlam’, ampak bo treba vnaprej postaviti nabor glasbe in strukturo nastopa. Tu bo treba zelo razmisliti, katera skladba bo prva, kako bomo v set pripeljali dramo in pričakovanje ter kako stopnjevati šov z orkestrom. To je zame čisto drugače kot sicer, ko me vodijo predvsem trenutni navdih, energija na plesišču in intuicija.
Nisem še čisto izdelal koncepta, zdaj obdelujem skladbe. Vse so že na pol narejene in morajo dobiti končno obliko, da vidim, kako sploh stojijo. Aranžmaje še vedno premetavam levo in desno. Sestaviti bo treba cel sistem: s čim začeti in končati, kje bo prišel notri orkester, kje se priključijo gosti … kako narediti hud uvod, kako zapeljati vmesni del in zaključiti s pompom. To bo najbolj koncertna verzija Umeka do zdaj. Drugače razmišljam.
Kaj ti povzroča največ težav?
Pri eni skladbi, ki jo predelujem, vse razpada. Original je bil narejen v 80. letih, ko producenti elektronske glasbe še niso uporabljali metronoma, in je zdaj, ne glede na to, kakšno tehniko imamo, res izziv spraviti v obliko, kjer vse teče in pelje tako, da ima glavo in rep. In so blazni izzivi editiranja, da to zveni moderno. Vsekakor bodo to klasike, a hočem, da bo to Umekov prizvok, pa da se sliši, da smo leta 2025. In leta 2025 smo v času, kjer je vse točno, natančno, in jaz hočem biti tak. Mogoče bi kdo drug ubral prav nasprotno pot in bi to vse razpadalo ter bil to šarm vsega tega. Zaenkrat imam največ težav z rezanjem datotek in njihovim ponovnim spajanjem, da res zveni, kot mora. Sem pa prepričan, da se bodo potem, ko nanje naložimo žive inštrumente, pojavili čisto drugi izzivi.
Si imel na spisku kakpno skladbo, ki si jo res hotel predelati pa je izpadla?
Ja, Lanicor in Gatex. Absolutno bi ju rad imel. Ti skladbi me najbolj predstavljata, a zaradi razlogov, ki sem jih pojasnil že pri Hard Times, to ne bo mogoče, česar mi je res žal. Gatex so sicer že nekoč skušali predelati za živo izvedbo, pa se je končalo s tem, da to ne gre, ker je to en sam kaos. To je bil največji kompliment, ki so mi ga lahko dali. Ker ta skladba je točno to – en sam kaos!
Boš ta koncertni program kasneje izdal tudi kot koncertni album ali kaj podobnega? Ne. Vse to počnemo za samo ta enkratni koncert – in to glasbo bo mogoče slišati le tam. To je ta ekskluzivna stvar, brez prenosa in brez posnetkov. Če tega momenta ne ujameš v Križankah, ga ne bo nikoli več. To je ta originalnost, ta moderna NFT glasba – samo tam in samo takrat.Kako visoko na lestvici projektov, ki bi jih želel izpeljati pred upokojitvijo, je bil nastop s simfoniki in koliko časa si že razmišljal o tem?
