Radio Terminal V Živo
“Poskusila sem tudi že nehati peti, pa ni šlo.”

“Poskusila sem tudi že nehati peti, pa ni šlo.”

Čeprav je bila ura v Bostonu že skoraj 11 zjutraj, je Marissa Nadler med intervjujem zvenela zelo utrujeno. “Oprostite, še vedno se pobiram po prejšnji Ghost turneji, spat hodim ob treh, štirih zjutraj, pozno vstajam,” ji je bilo nerodno, a skoraj v isti sapi je dodala, da kljub temu, da je bila turneja zahtevna – s kitaristom Mickeyjem, ki jo bo spremljal tudi v Sloveniji sta namreč sama urejala vse od nastopa do logistike v ozadju – je bila tudi zabavna. “Rada imam intimno atmosfero, saj tako med ljudi lažje prenašam sporočila mojih pesmi. Sem kantavtorka, zato zaupam v sporočilno vrednost svojih pesmi.” V Sloveniji bo nastopila prvič in priznava, da ne ve, kaj pričakovati od občinstva. “Izdala sem že osem albumov, zato upam, da me ljudje vsaj malo že poznajo!” Kakšnega posebnega rituala pred koncertom nima. “Nekoč sem bila zelo živčna pred nastopi, zdaj sem se že nekoliko umirila, a notranjega miru še nisem našla. Uro pred nastopi ponavadi poslušam dobro glasbo ali izvajam vokalne vaje, ki me sproščajo.”

Z leti je izvajalka, ki sebe imenuje za ‘samotno volkuljo bostonske scene’ zelo menjavala svoj glasbeni stil, zato se ne želi etiketirati, na primer tako, da so njene pesmi dream-pop. “Je pa res, da je moja glasba zelo sanjava.” Trenutni popularni stili, na primer EDM in dance/house ji nista blizu, a se zaveda, da so sodelovanja indie izvajalcev z DJ-ji prvim velikokrat pomagala do kariernega vzpona. “Premislila bi, ne bi takoj rekla ne kakšni ponudbi za sodelovanje. Veste, veliko delam, a še vedno živim v stanovanju, res se moram truditi.” In od ostalih sodelovanj, ki si jih želi v svoji glasbeni karieri? “Nick Cave bi bil idealen, morda to niti ni tako neuresničljiva želja,” pove.

Njen letos izdani album Strangers je nadaljevanje prejšnjega albuma July, skupaj pa “predstavljata celoto, sta povezana,” pravi Marissa Nadler. “Le da je Strangers še nekoliko temačnejši, čeprav nikakor nisem želela, da bi bil apokaliptičen.” Njen glas kritiki opisujejo kot vabljiv, fatalen, čaroben, skrivnosten. Revija Spin pa je skladbo Janie in Love razglasila za enega najboljših komadov leta 2016. “To vse mi veliko pomeni, saj delam v industriji, kjer se nagrajenost oziroma priznanje za tvoje delo sicer težko izmeri,” dodaja izvajalka, ki priznava, da ji je velika idolka Johnny Mitchell, to pa zato, ker je skozi proces pisanja pesmi rasla in se razvijala.

Doštudirala je risanje, verjetno, pravi, bi to tudi počela v življenju, če ne bi bila pevka. “Ali pa bi ustvarjala glasbene videe, nekaj kreativnega. Še vedno kdaj pa kdaj uidem svetu tako, da se lotim ustvarjanja kakšnega umetniškega dela. A nikoli ne bi nehala peti, verjemite mi, bila so že težka obdobja, ko sem poskusilaa tudi to, pa ni šlo. Obstaja neka sila, kot magnet, ki me vleče nazaj v glasbeno ustvarjanje.”