Ob izdaji njegovega novega albuma z naslovom Tukaj in zdaj in koncertu Lep dan v Šiški 7. decembra 2024 sta se pogovarjala Jure Lesar in Živa Jalovec.
foto: Željko Stevanić
Kako bi opisal glavno sporočilo in koncept svojega tretjega albuma “Tu in zdaj”? Kaj te je navdihnilo za naslov?
Več ali manj skladbe omenjajo trenutek ko si tu in zdaj in takrat, ko nisi. To je bila čista spontanost, kako so si skladbe postale sorodne, tako da nisem dosti razmišljal o konceptu. Sam od sebe se je sestavil. Poleg tega, da sem dosti let prej naredil skladbo “Tu in zdaj” in na koncu je bil to idealen naslov albuma, ki ima temo čuječnosti.
Proces snemanja tega albuma je bil dolgotrajen in poseben. Kako so različne lokacije in okoliščine, kot so snemanje v Piranu, Prekmurju in Šentjerneju, vplivale na končni zvok albuma?
Vsaka pesem, ki jo naredim, bi rad, da ima svoj zvok, ampak to ni razlog da smo zato šli snemat na štiri različne lokacije. Ampak v Prekmurju smo želeli posnet cel album in nam niso uspeli posnetki tako, da smo potem šli še v Šentjernej. Kasneje pa v Piran v naš plac, ker je Žare želel, da bi snemali v neklasičnem studiju.
Album vključuje pesmi, ki so nastajale kar štiri leta. Kako se je tvoj pogled na te skladbe spremenil skozi ta čas?
Čez čas me je katera pesem začela motit in sem jo skoraj dal ven iz albuma, ampak zaradi dobrega teksta sem jo pustil notri. V glavnem v štirih letih vse pesmi lepo rastejo in me ne motijo skupaj kot celota. Celo tiste najstarejše so mi zdaj zelo všeč.
Tvoj prehod iz rock zasedbe Eskobars v samostojno kariero je zaznamoval pomemben razvoj. Kako danes gledaš na to pot? Kaj ti je Eskobars dal kot glasbeniku?
Eskobars band mi je dal to, da sem se učil ustvarjat v slovenščini, koncertirat. Všeč mi je, da imam dva albuma, ki sta mladostna, neobremenjena s pravo mero arogance. Pač z Eskobarsi sem skušal pet drug glas ljudi, ki sem jih poznal, zdaj pa sem na tem, da iščem svoj glas.
Na koncertu “Lep dan v Šiški” boš predstavil celotno svojo ustvarjalno pot. Kaj ti pomeni ta retrospektiva in kakšen je občutek, ko boš oder delil z gosti, kot so Vlado Kreslin, Teo Collori in drugi?
Želel sem, da bi zaigral v Kinu Šiška vso zmes svojega mentalnega zapisa, odkar ustvarjam. Na koncu koncev imam dober band in ne bi rabil imet gostov, samo všeč mi je ta družba, poleg tega sem sodeloval z vsemi v zadnjih 15. letih.
foto: Željko Stevanić
Kaj ti je pomenilo sodelovanje z bandom Krila Ptice pri snemanju in nastopih? Kako je to sodelovanje oblikovalo zvok in sporočilnost albuma?Delamo kot zdrav neškodljiv bend, ki igra zelo dobro in kar je važno, da se razumemo med sabo. Pogrešam edino to, da mi manjkajo napake v igranju, ki naredijo to nepredvidljivost na odru, zato ne silim za vaje vsak teden.
Pesem in naslov albuma “Tu in zdaj” odražata filozofijo trenutka. Kako to načelo vpliva na tvoje življenje in glasbo?
Pišem o tem, kar živim, kar ne pomeni, da mi vedno uspe, da sem tu in zdaj. Na primer, ko mi ne uspe, to govorim v skladbi “Ameriški film”. Takrat, ko pa se zavedam trenutka, kjer sem, pa opisuje skladba “Zmagovalec”. Včasih opisujem v skladbi, kdo sem in včasih, kdo bi rad bil in to je človek, ki je vesel, da živi in je svoboden.
Tvoja glasba pogosto raziskuje osebne in univerzalne teme. Katere zgodbe ali čustva so te najbolj zaznamovala pri pisanju tega albuma?Vsakdanje zgodbe, recimo za “Poglej ven poglej” sem dobil idejo na sprehodu s psom. Sekiral sem se za nekaj, kar je bilo in gledal psa, ko voha travo, kot da bere najboljši časopis. Pomislil sem, da se on najbrž ne sekira, kar je bilo in kaj bo, ker je tu in zdaj.
Na predstavitvi albuma si igral akustično kitaro. Kako vidiš razliko med akustičnim in polnim bendovskim nastopom? Imaš raje intimne trenutke ali energijo celotnega benda?
Vse mi je super. Najraje igram v družbi, tako da nisem sam.
