Ob izdaji njegovega novega albuma z naslovom Million Homes (Nika records) sta se pogovarjala Tine Grgurevič / Bowrain in Živa Jalovec.
Živjo, Tine, čestitke in pozdravi ob izidu tvojega najnovejšega albuma. Je to tvoj najboljši album doslej?
Najlepša hvala! Mogoče pa je res :). Mislim, da je najbolj koherenten in ima zgodbo od začetka do konca, tako da si upam trditi, da najlepše “teče”. Skoraj vse pesmi, razen pesmi Bright Eyes so bile napisane v času pandemije, ko smo bili zaprti v domove in hkrati protestirali proti takratni situaciji.
Povej nam, prosim, kako je nastajal, koliko časa? Kdo ga je ustvarjal skupaj s tabo?
Če pogledam nazaj, je časovnica za tale album res dolga, saj je od nastanka skic – pesmi pa do danes minilo več kot tri leta. Vendar se so vmes zgodili tudi drugi projetki (Not Exaclty Lost, Bloom, Heal Me…), tako da je bil album Million Homes dolgo časa v mirovanju.
Najtežji del je bil vsekakor moj vokal, saj ga nikakor nisem mogel sprejeti in tudi slišati na posnetkih. V tem pogledu me je zelo odprlo sodelovanje z Luko Uršičem v dvojcu Not Exaclty Lost, kjer sem veliko pel, tudi v živo. Vedel sem da mora biti Million Homes moj solo album, hkrati pa sem iskal glasbenega producenta, ki bi razumel vizijo albuma. Sledilo je srečanje z Vidom Ahačičem, izvrstnim glasbenikom in producentom s katerim sva začela delati pred natanko letom dni. Dvakrat sem bil v njegovem studiju v Den Haagu in potem je vse nadaljnje delo potekalo na daljavo. Naj omenim tudi svetovalca za besedilo Noaha Charneya, ki mi je dajal ključne nasvete pri angleških tekstih, pa seveda Gregor Zemljič z odličnim masteringom. Posebna zahvala gre tudi Janušu Alešu Luznarju, ki mi je prijazno posodil svoj studio v Ljubljani, kjer sem posnel večino svojih vokalov. Pa seveda tudi Tjaši Nabergoj za moralno podporo, brez nje se vse to ne bi zgodilo.
V času epidemije si izjavil bolečo misel:
“So zgodbe, ki jih tudi glasba ne more uglasbiti, so situacije, ki jim niti glasba ne more dati zatočišča. Bojim se, da je obdobje, v katerem smo, prav tako.” Je to obdobje že za nami?
Kje pa. Živimo v obdobju velike gospodarske krize, ob katerih se dogajajo tudi resni vojni konflikti, ki bi lahko kmalu ogrozili cel svet. Zdi se, kot da je bilo obdobje pandemije predpriprava na vse to, kar živimo sedaj. Ekonomska kriza nas je močno prizadela, mladi izgubljamo perspektivo. Pa vendar, ohranjati je potrebno pozitivno miselnost. Zame tukaj nastopi medij glasbe, preko katere se lahko izrazim. Glasba mora uglasbiti situacije, takšne in drugačne, jih orisati in podpreti. Mogoče tudi ljudem dati glas, upanje, pobeg ali pa zatočišče. Zamislite si na primer protest brez zvoka in glasbe? Seveda pa je glasba le en majhen delček v celotnem svetovnem mozaiku.
Million Homes. Kaj nam sporoča naslov albuma?
Milijon domov, ki smo jih zapustili, za katere ne vemo več, čigavi so. Milijon idej, projektov, družin, ekosistemov, kateri so porušeni…To se nanaša na migracije, preseljevanja, poti v neznano, gibanja …
Ta tema me spremlja že dolgo časa, verjetno ker sem tudi sam 11 let živel na Nizozemskem in nekaj časa tudi v Ameriki. Tako na lastni koži vem kaj pomeni biti tujec.
Mogoče tudi ljudem dati glas, upanje, pobeg ali pa zatočišče. Zamislite si na primer protest brez zvoka in glasbe? Seveda pa je glasba le en majhen delček v celotnem svetovnem mozaiku.
Rad tudi prihajam v stik s tujci v našem malem okolju, nekako me zanimajo, saj velikokrat vidijo našo kulturo dosti bolj točno kot mi sami. Še vedno imam obdobja, ko hodim po svetu, tako včasih res ne vem, kje je moj dom, kar pa me lahko tudi osvobaja. Ljudje se na splošno preveč ukvarjamo s tem, kdaj bomo dobili nekaj zase, ko pa v resnici nič zares ni naše. To smo si mi sami določili in poimenovali.
Kakšen pa je sam koncept albuma?
Album je potovanje domov, v ljubezen, v skupnost in enotnost. To je edini pravi dom, ki pa je seveda metafizičen in neotipljiv. Všeč mi je koncept potovanja, kakršnegakoli. Vsaka pot te spremeni, te obogati, te pripelje nekam. V drugi jaz, ali pa nazaj v starega. Glasba je tako ali tako eno veliko potovanje in dobra glasba te odpelje drugam, ko pozabiš, kje si. To je njena moč in s tem album sem želel predvsem sebe odpeljati v drug svet. Vid Ahačič je to popolnoma razumel in šel z mano na to zvočno pot.
Komu je namenjen Wake Up Call, kdo se mora prebuditi?
Mislim, da se danes ljudje nenhno prebujamo in aktiviramo, hkrati pa nas določene informacije nenehno tudi uspavajo – omamljajo, silijo nas stran od bistva. Mogoče tu nastopi Wake Up Call (Nujni klic, Prebujenje) – da se poskušamo zavedati, kako sta lepota in resnica velikokrat nevidni in skriti. Moramo ju odkriti, prebuditi in seveda deliti.
Kako to, da ustvarjaš besedila v angleščini?
Angleščina se mi zdi dosti enostavna za petje in pisanje ali pa sem jo bolj navajen – tudi zaradi dolgoletnega bivanja v tujni. Tam je bila angleščina moje primarno orodje komunikacije. Ampak ne bi se rad usidral samo v enem jeziku. Seveda bi rad pisal besedila tudi v slovenskem jeziku in nekaj je že nastalo. Vsekakor pa se moram še malo poistovetiti z vlogo tekstopisca, nisem se je še popolnoma navadil. So tudi drugi, ki odlično pišejo. Naprimer Gregor Kosi in Kozma Ahačič s katerima sem že sodeloval. Tako sta nastali skladbi Čas je in Brez besed. Pred kratkim sem bil glasbeni producent pesmi We are the seeds rapperja po imenu “El Henry” iz Gaze (živečega v Ljubljani). Pesem je v arabskem jeziku in zveni zelo zanimivo. Taki projekti me zelo zanimajo.
Kaj te inspirira za ustvarjanje glasbe. Morda celo – kdo? Kje črpaš navdih?
Ko si enkrat samozaposlen v kulturi s polnim delovnim časom, časa za navdih ni več. Gre bolj za to, kako preživeti in hkrati delati to, kar ti je všeč. Seveda narediš vedno tudi tudi, kaj, kar ni nujno po tvojem okusu. V zadnjem času me insipiriajo mlajše generacije akitivnih ljudi, umetniki, glasbeniki in predvsem pozitivni ljudje.
Kaj lahko pričakujemo na predstavitvenem koncertu v Kinu Šiška konec septembra?
Pričakujte koncert s polno paleto glasbenih gostov, vokalistov in instrumentalistov.
Naj jih omenim samo nekaj: kantavtorica KIKI, Uroš Buh, Maša Bogataj, Lola Mlačnik, Jani Hace, Blaz Celarec, Mario Babojelić. Koncert bo podprt tudi z vizualno vsebino za kar bosta poskrbela Urša Čuk in Luka Uršič – KALU.
Album lahko v živo slišite 26.9. na koncertnem odru Kina Šiška!
