Chelsea, New York, 1980. Ta svet bi bil nedvomno drugačen, če se nekega čisto navadnega poletnega večera ne bi srečala radovedna podtalna umetnica s flip-up sončnimi očali in sramežljiv dolgin z razglašeno kitaro. Ona je bila nadrealističen eksponat v nenehni preži za izvirnostjo, on sin univerzitetnega profesorja iz Connecticuta, navdušen nad hrupom in urbano glasbeno sceno. Kim in Thurston, ena največjih ljubezenskih zgodb mesta, ki nikoli ne spi.
Ujeta nekje na pol poti med diplomiranjem prve generacije domačih bendov iz kluba CBGB, zatonom Warholove Tovarne in preoblikovanjem manhattanske counterculture Meke East Village, sta se Kim Gordon in Thurston Moore odločila za življenje brez kompromisov, ki bi utegnili spodkopati smer tlakovanja njune skupne ustvarjalne poti. V zakotnih luknjah Velikega jabolka sta postavila temelje dolgoročnega glasbenega manifesta, ki ga je Thurston poimenoval Sonic Youth, kot kombinacijo vzdevka Freda »Sonic« Smitha iz MC5 in imena reggae didžeja Big Youtha. Zaljubljencema se je v postavljanju novih zvočnih smerokazov pridružil Lee Ranaldo, član kitarskega ansambla pionirja šeststrunske avantgarde Glenna Brance, ki je bil najbolj zaslužen, da so Sonic Youth posvojili nekonvencionalen pristop čudaških uglasitev in predelav inštrumentov. Izvijači in bobnarske palice so pri aranžiranju kitarskih plasti postali nepogrešljivo orodje, enakopravno osnovnemu glasbilu, zaradi posebnih skordatur za skoraj vsako pesem in želje po reproduciranju točno določenega zvoka tudi v živo pa so se na turneje odpravljali z zbirko preko dvajsetih kitar. V povezavi s tradicionalno rokersko podlago se je nebrzdan hrup oblikoval v nekaj neopisljivega, edinstvenega. Dokončno so se stvari postavile na svoje mesto, ko se jim je po dveh dolgometražnih albumih pridružil bobnar Steve Shelley in uokviril kaos, ki so mu nato skozi leta še dodatno vihali robove, ne da bi se kdajkoli upognili omejujočim standardom in z željo po dobičku prepredenim zahtevam diskografskega posla.
Skoraj ravno toliko kot značilni izlivi hrupa je pomembna tudi njihova nesebična podpora unikatnim posameznikom z vseh vetrov, ki so ob sodelovanju s Sonic Youth prvič dobili priložnost pokazati svoj talent širšim množicam in hkrati ostati zvesti samemu sebi, kar je v svetu, v katerem se tudi pojmovanje umetnosti vse preveč giblje v kontekstu izmerljivih količin, še posebej osvežujoče. Skupaj z drugimi zgodnjimi no wave skupinami so Sonic Youth oblikovali gibanje alternativnega rocka, s katerim so utrli pot k večji prepoznavnosti marsikaterega danes uveljavljenega imena, med drugim tudi Nirvane, ki jih je založba Davida Geffena pod svoje okrilje vzela ravno na njihovo priporočilo.
Vpliv Sonic Youth na alternativno kulturo New Yorka (in dežele gologlavega orla nasploh) ni zgolj strogo glasbeni. Raymond Pettibon, ki je izdelal naslovnico njihove prve major label plošče Goo, je danes eden najbolj cenjenih sodelavcev Muzeja moderne umetnosti. Spike Jonze je po videospotu za pesem 100% postal uveljavljen generacijski režiser, Jason Lee, ki je v njem igral, pa je kmalu zatem opustil kariero poklicnega rolkarja in se posvetil igri. Podobno je svojo prvo priložnost v videospotu Sonic Youth dobila oskarjevska nominiranka Chloë Sevigny, Kim pa jo je uporabila tudi kot model za svojo modno znamko X-Girl. Thurston je po polomu v tretjem Botru, kjer so jo kritiki raztrgali, razočarani in nesamozavestni Sofiji Coppola v roke potisnil knjigo Deviški samomori Jeffreyja Eugenidesa, katere ekranizacija je sprožila njeno uspešno režisersko kariero, sodelovanje s Sonic Youth pa je pot h kultnemu statusu utrlo tudi indie režiserjema Philu Morrisonu, avtorju izvrstnega neodvisnega filmčka Junebug, in Toddu Haynesu, danes znanemu po Far from heaven, Velvet Goldmine in biografiji Boba Dylana I’m not there.
Sonic Youth ni bil zgolj bend, bil je garant neodvisnega ustvarjanja in najboljši dokaz, da je mogoče več desetletij pluti vzporedno z mainstreamom in preživeti. Verjetno je bil zato šok toliko večji, ko je jeseni leta 2011 odjeknila novica, da se Kim in Thurston ločujeta. Čeprav Sonic Youth uradno niso razpadli, je iz izjav glavnih akterjev jasno, da je skupno sodelovanje do nadaljnjega nemogoče. Sonično oranje skozi tri dekade, v katerih se je glede dojemanja, ustvarjanja in distribucije glasbe spremenilo skoraj vse, predstavlja nepozabno glasbeno zapuščino, s katero se lahko primerjajo le redki, in v tem pogledu so Sonic Youth – če parafraziram naslov njihove zadnje studijske plošče – večni.
