Kantavtor Dave McKendry iz Belfasta je pred kratkim predstavil album HumanBeingKind, na katerem lahko slišimo 12 novih avtorskih skladb. Pot do njih pa je bila dolga. V turbulentnih devetdesetih v Belfastu je Dave McKendry strah in frustracijo pretvarjal v glasbo in se že zgodaj v mladosti znašel na odru z rock skupinami. Vmes se je marsikaj spremenilo, glasba pa je ostala – kljub temu, da je nekoč poskušal vse skupaj opustiti in je svoje instrumente podaril prijateljem, da bi s kolesom potoval po Evropi. Čez nekaj časa je nato v Španiji po naključju naletel na zaprašeno staro kitaro, jo vzel v roke in je ni več odložil. Zaradi izjemne pozornosti, ki jo posveča besedilom, in iskrenih čustev, ki jih je čutiti skozi vsako zaigrano noto, je Dave McKendry avtor, ki mu v kontekstu kakovostnega pop-rock zvoka vsekakor velja posvetiti pozornost.
Pred kratkim si izdal svoj prvi album. Zakaj naslov “HumanBeingKind”?
Iskal sem naslov, ki bi povzel izkušnje ustvarjanja albuma, nekaj, kar bi vse skupaj povezalo. Album je zelo človeški in želel sem, da to pove že njegov naslov. Po letih življenja od prijaznosti tujcev kot ulični glasbenik sem želel počastiti vse te stvari. In to je krog: HumanBeingKind, KindHumanBeing, BeingKindHuman. To je nekakšna mantra. Ali pač ideja, po kateri želim živeti.
Kako je bilo ustvarjati glasbo za album?
Bilo je pestro – čudovito in tudi boleče ter frustrirajoče. Polno najvišjih vzponov in najnižjih padcev. Ko pa se stvari preprosto združijo v praznovanje ustvarjalnosti, umetnosti in čustev, pa so to najboljši občutki na svetu. Neke vrste droga.
Kako se je začela tvoja glasbena pot?
Že odkar vem zase, pojem. Menda sem pri treh letih na tetini poroki pel z bendom. Pri petnajstih letih sem se v šoli kot pevec pridružil nekaj glasbenim skupinam, saj mi je bilo petje tako naravno kot dihanje, nisem pa znal igrati nobenega inštrumenta. Ko smo se pri mojih šestnajstih preselili, sta bili v novi hiši dve kitari. Eno sem vzel v roke in je nisem več odložil …
Poezija, ki sem jo pisal, se je hitro spremenila v besedila in nikoli se nisem ozrl nazaj.
Kako so izkušnje oblikovale tebe in tvojo glasbo?
Popolnoma. Pišem skoraj izključno o lastnih izkušnjah. Zelo redko pišem o nečem, česar še nisem doživel. Tudi takrat večinoma pišem o izkušnjah, ki so jih z mano delili drugi, na primer v pesmi “Mercy”. Sem, kar sem, zaradi vsega, kar sem preživel, dobrega in slabega, tako kot vsi drugi. In tako je tudi glasba, ki jo ustvarjam, odraz mojih izkušenj.
Velik pomen daješ besedilu in čustvom. Zakaj?
Zdi se mi, da če nekaj želiš povedati, to enostavno moraš povedati. Veliko besedil v sodobni pop in rock glasbi ne pomeni ničesar. Mogoče je to namerno in morda komu drugemu ni pomembno, zame pa je to strašna sramota in zapravljena priložnost. Seveda ni vedno treba uporabljati besed, da bi povedali, kar želimo povedati – kot glasbenik prepoznavam moč tišine – in zelo cenim umetnike, ki svoja sporočila delijo tudi brez besed. V umetnosti ni prav ali narobe. Vsakdo, ki se pretvarja drugače, je ali idiot ali pa poskuša zanetiti prepir. Kar je morda pravzaprav isto … Kakorkoli že, sam zelo rad pripovedujem zgodbe in besede so moje najboljše orodje za posredovanje sporočila, ki ga želim predati.
Se ti zdi kdaj težko v pesmih pokazati svojo ranljivost?
Ne, prav nasprotno! Pišem predvsem zase. Seveda želim, da ljudje poslušajo mojo glasbo, vendar je to navsezadnje moja glasba. Ne pričakujem, da bo vsem všeč. Pričakujem zgolj, da bo všeč ljudem, ki se z njo poistovetijo. In mislim, da je takih ljudi na svetu dovolj. Če je nekaj zame resnica, bo odmevala pri ljudeh, ki želijo slišati to resnico. In resnica ali poštenost je vse, kar me zanima, ko gre za ljudi v mojem življenju. Če bi lahko izbiral, kdo je moje občinstvo, bi bila to soba, polna ljudi s takim vibom. Bi sploh lahko našel boljši prostor za biti ranljiv?
Kaj ti pomeni glasba?
Pred kratkim so mi zastavili to vprašanje in me je popolnoma presenetilo. Ko sem si vzel trenutek, sem začel jokati. Morda se sliši dramatično, a preplavili so me spomini, čustva, pretekle različice sebe, nastopi, turneje, prijatelji … Glasba mi je rešila življenje večkrat, kot lahko preštejem. Dala mi je smisel vsakič, ko sem ga potreboval. Pomagala mi je spoznati prijatelje po vsem svetu in mi navsezadnje omogočila preživetje.
