Mestna galerija Nova Gorica bo ob 16. do 30. novembra gostila 24. mednarodni festival Pixxelpoint, na katerem se posvečajo intermedijskim umetnostim. Tudi tokrat bo povezal Novo Gorico in Gorico ter s sodelujočimi umetniki poskušal prikazati vpliv omrežij na življenje in umetnost.
ŽIVLJENJE V (O)MREŽJU
Dihotomija sodobnega življenja, prepletenega z električno energijo, se ob nenehni skrbi za »zeleni preboj« vse bolj zapleta v lastno energetsko zanko: neznosna lahkost zelenega bivanja se pogreza vse globlje v živi pesek lastne pogube, saj postaja očitno, da zelena, ki jo ljubimo zeleno, v svojem bistvu (še) ne zmore najti ustreznega odgovora na tisto, kar nas resnično lahko skrbi: kam z vsemi odpadnimi zbirniki elektrike, kam torej z akumulatorji in litijevimi baterijami, ko se njihov življenjski cikel – ki seveda ni neskončen – enkrat zaključi.
Omrežja so postala neizogiben del našega vsakdana – od povezanih naprav, družbenih omrežij in globalnih komunikacijskih platform do spletnih skupnosti in virtualne resničnosti. Vse to vpliva na naše identitete, medsebojne odnose, umetniško ustvarjanje in družbeno interakcijo.
Letošnji Pixxelpoint tako raziskuje, na kak način se življenje v omrežju odraža v intermedijski umetnosti. Skozi raznolike umetniške izraze skušamo razkrivati, kako omrežja oblikujejo našo percepcijo sveta, kako se razvijajo družbene dinamike in kako se umetniki izražajo v digitalnem okolju.
Življenja si brez elektrike gotovo ne moremo več predstavljati. Lahko sicer sanjamo o »življenju izven omrežja«, o populističnem »life off the grid«, vendar nas realnost uči, da se daleč v gozdove naravnega stanja vrnejo lahko pravzaprav le izjemno redki izbranci. Vse preveč je namreč odvisno od štroma, da bi ga lahko z zamahom roke kar izločili, hkrati pa njegova vse večja poraba terja razmislek o načinih proizvodnje in predvsem shranjevanja električne energije. Bit in ne-bit sta tako dihotomično spojena v prekrivajočo se celoto, za katero ne vemo več točno, kje se prva začne in druga konča; še predobro pa vemo, ko katera izmed njiju umanjka. Bit žene ne-bit, da bi jo slednja recipročno napajala s svežo energijo, a le do stopnje, v kateri jo je treba nadomestiti z novo, še čistejšo in še bolj zeleno, da bi nazadnje samovznikle črne lise v obliki težkega ogljičnega odtisa iztrošenih baterijskih produktov morebiti romale v vesolje. Program SpaceX je – z malo domišljije – moč preoblikovati tudi v Space-Off dirko; ali nam Muskova »osvoboditev ptice«, torej velenakup Twitterja (danes X), ne kaže v smeri, ko bo treba začeti opravičevati vse večjo zalogo elektroodpadkov z njihovo orbitizacijo? Ali verjamemo, da gigantov ne zanima enormna prostranost vesoljskega prostora za futuristično megasmetišče? Če smo se iz zgodovine naučili karkoli, je to prav dejstvo, da se človeštvo ne zaustavi tam, kjer bi bilo potrebno, temveč šele tam, kjer ni več možnosti vrnitve. Altruizem na vekov veke premaguje empatijo.
Pridružite se nam na potovanju skozi »Življenje v (o)mrežju«. Gre v resnici za umetniške vizije, ki nas hočejo spodbuditi k razmišljanju o naši vlogi v tem digitalnem ekosistemu in tudi o načinih, kako lahko skozi umetnost ustvarimo povezave, ki presegajo digitalni svet. Ko se skušamo namreč zazreti v prihodnost, kjer elektrika in omrežja neločljivo povezujejo ter hkrati zamejujejo naša življenja, se moramo vprašati, kako – in če sploh – bomo skupaj soustvarjali bolj zeleno, trajnostno prihodnost.
Pixxelpoint 2023 tako raziskuje prav to dihotomijo, to povezavo med bitjo in ne-bitjo ter se sprašuje, kako lahko umetnost in tehnologija prispevata k razumevanju in reševanju teh izzivov ter na kakšen način bit in ne-bit sodelujeta v »vsakdanjem življenju«. S tem želimo okrepiti zavest o izjemnem vplivu novih tehnologij in potencialnih posledic v prihodnosti, ki naj bo še bolj povezana, trajnostna in navdihujoča.
In potem stvari in ljudje odhajajo – ali v neskončnost ali v maloro, to je prepuščeno očem, ki opazujejo. Ker izbira ni naša, ampak njihova. Mi bi radi le »uporabljali zeleno«, vesolje je pa tako ali tako – črno. Umažimo ga, da bo »tu spodaj« čisto.
Nina Jeza, Artists&Poor’s
NINA JEZA, kuratorka mednarodnega festivala Pixxelpoint 2023
Nina Jeza je umetnostna zgodovinarka in kustosinja, ki deluje na področju vizualne in intermedijske umetnosti. Študirala je umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala pod mentorstvom profesorja dr. Leva Menašeja. Diplomsko delo z naslovom Cenzura v sodobni poljski umetnosti je pisala na Univerzi Adama Mickiewicza v Poznanu pod mentorstvom profesorja dr. Pawela Leskowicza. Raznolike delovne izkušnje si je pridobivala že v času študija.
Od leta 2012 je samozaposlena kulturna delavka, kustosinja, kuratorka ter pedagoginja. Dve leti (2013/2014) je bila hišna kustosinja galerije Media Nox, ki deluje pod okriljem Mladinskega kulturnega centra Maribor. Bila je idejna vodja projekta spletne galerije WEB NOX. Tri leta (2013-2015) je bila umetniško – programska vodja Mednarodnega festivala računalniških umetnosti MFRU. Od leta 2015 je aktivno pričela sodelovati z Multimedijskim centrom KIBLA v Mariboru, kjer je bila hišna kuratorka, pripravljala, kurirala in organizirala je različne razstave, projekte in dogodke.
Sodeluje v mednarodnih izmenjavah in projektih ter na razstavah in tudi na mednarodnih umetniških kolonijah. Podpisala se je pod številne uspešno izvedene dogodke ter objave v najrazličnejših elektronskih in tiskanih medijih, vključno s televizijskimi in z radijskimi prispevki. Je idejna vodja in organizatorka umetnostnega sejma art-MUS 2015-2022 (https://art-mus.si).
