Pred nastopom škotskih rokerjev Biffy Clyro v Kinu Šiška sem se pogovarjal z njihovo ritem sekcijo, basistom Jamesom Johnstonom in bobnarjem Benom Johnstonom. Pogovor je potekal v sproščenem vzdušju na ležalnikih zaodrja, kjer sta mi zaupala nekaj podrobnosti o novi plošči Ellipsis, ki izide julija, in drugih zanimivostih iz življenja Biffy Clyro.
Vašo zadnjo ploščo Opposites ste opisali kot najpomembnejšo ploščo vašega življenja. Kako bi opisali Ellipsis?
James: Najpomembnejša plošča našega življenja, ha ha!
Ben: Opposites je bila za nas res prelomna plošča, ampak ta, ki ji sledi, je zagotovo še pomembnejša. Z Opposites smo prišli na prva mesta lestvic, šlo je za dvojni album in res nihče ni pričakoval, da se bo dobro prodajal v času, ko ljudje večinoma kupujejo posamezne pesmi in ne celih albumov. Uspeh predhodnika pa pomeni za nas tudi velik pritisk in zame je Ellipsis vsaj dvakrat bolj pomembna plošča kot Opposites.
James: Vsi bendi pravijo, da jim je njihov novi album najljubši, pa četudi lažejo. Mi pa smo sveto prepričani v to, da veljaš toliko, kolikor je dobra tvoja zadnja plošča ali koncert. Opposites predstavlja mejnik za bend, ampak v bistvu so bili tudi številni drugi trenutki del zgodbe Biffy Clyro. Morda je odgovor malce klišejski, ampak mi smo res navdušeni nad Ellipsis.
Bi lahko rekli, da ste se vrnili nazaj h koreninam, ali gre za nekaj povsem drugačnega?
Ben: Oboje hkrati. Ne želimo radikalnih sprememb in ne bomo nenadoma postali folk bend ali hip hop bend. Tisti, ki so album že slišali, pravijo, da malce vleče na naše starejše posnetke. Počutili smo se kot osemnajstletniki, ki snemajo prvo ploščo, polni mladostniške energije in razposajenih idej. Morda so nekateri na sedmem albumu od nas pričakovali zrelo glasbo, ampak mi nočemo delati zrele glasbe. Igramo rock’n’roll!
James: Po drugi strani pa smo prvič v karieri izkoristili številne za nas nove snemalne tehnike, ki jih omogočajo sodobni studii, tako da je na plošči mogoče slišati tudi sample, loope in ritem mašine, vendar le toliko, da smo pesmi odeli v drugačne teksture. Prvič smo bili res odprti za takšne reči. Zavestno smo se odrekli tudi nekaterim značilnim zvokom s prejšnjih plošč, kot so godala in zborovsko petje.
Razlog, zaradi katerega sem vprašal, je producent Rich Costey, ki je znan po ploščah z zanimivimi, skoraj mističnimi zvoki. Kako je bilo delati z njim in kakšen je bil njegov doprinos snemalnemu procesu?
Ben: Ha ha, mistični zvoki, ja, res je čarovnik!
James: Rich je zelo inovativen in obvlada svoj posel. Niti en snemalni dan ni bil enak predhodnemu in dejansko do konca nismo vedeli, kako se bo vse skupaj zlilo v celoto. Bas je priklapljal v sintetizatorje in snemal bobne skozi sekvencer, take reči. Včasih smo najprej posneli osnovno kitaro in vokal, bobne pa nazadnje, kar je obraten vrstni red od tega, kar smo bili navajeni. Za Richa je najbolj pomembno, da se počutimo dobro v studiu. Tudi ko je bilo vse na 11 in so povsod utripale rdeče lučke, da smo bili že konkretno panični, nas je vedno znal pomiriti, da zvenimo super. Naučil nas je, da moramo studio uporabljati kot orodje za ustvarjanje zvoka, ne zgolj kot prostor, kjer samo posnamemo svojo glasbo. Za nas je bilo delo z njim izjemno zanimiva izkušnja.
Zelo so mi všeč vajini spremljajoči vokali, ki predstavljajo pomemben segment zvoka Biffy Clyro, še posebej v živo. Čigava domislica so bili?
Ben: Začelo se je zelo zgodaj, še ko smo kot večina mladih glasbenih skupin preigravali priredbe. Igrali smo recimo Nirvano, kjer so nekatere vokalne linije postavljene dokaj visoko, mi pa smo bili mulci s še ne dokončno razvitimi glasovi. Kadar Simon ni zmogel ustreznih višin, je samo hropel v mikrofon, tako da sem nekatere vokale prevzel sam. Veliko skupin, ki smo jih takrat poslušali, kot so Weezer in Green Day, je uporabljalo vokalne harmonije, tako da se je pri nas večglasno petje razvilo precej spontano in naravno, skozi preigravanje naših takratnih vzornikov.
James: Ko smo začeli pisati svoje pesmi, smo nadaljevali z istim pristopom, kar se še posebej dobro sliši na naših zgodnjih ploščah, ko se je večkrat zgodilo, da sva refren pela jaz ali Ben, medtem ko je Simon skrbel za harmonije, čeprav je on glavni vokalist. Večglasnost tudi ustvari toplino kot kontrast rokerskemu razbijanju, kar je pomembno za dinamiko benda.
Veliko je bilo povedanega o Biffy Clyro kot volčjemu tropu, ki igra skupaj od rane mladosti, in o tem, da imata kot dvojčka še prav posebno vez. Ste imeli v bendu kakšno situacijo, ko ste si želeli, da si ne bi bili tako blizu?
James: Ne. Skupaj smo v dobrem in slabem. Brez takšnih vezi bi bilo v težkih trenutkih dosti lažje odjebati vse skupaj. Morda se zaradi tega včasih stvari tudi zapletejo, ampak mi smo ponosni, da smo bratje. Pri tem ne mislim samo na Bena, ki je moj krvni brat, ampak tudi na Simona, s katerim se poznam in družim že tako dolgo, da ga imam za brata.
Ben: Res smo tolpa!
James: Imamo srečo, da smo na turnejah obkroženi z res super ekipo, ampak – in zdaj moram govoriti malo tišje, da me ne slišijo – še vedno je najboljši občutek, ko smo samo mi trije in vse skupaj postane zelo preprosto in sproščeno.
Ellipsis je plošča številka sedem, imate impresiven opus. Kako izbirate, katere pesmi boste izvajali v živo?
Ben: Dobro vprašanje! V bistvu setliste za danes sploh še nismo dorekli. (pogovor je potekal slabi dve uri pred nastopom, op.a.)
James: Včasih se naslanjamo na setlisto preteklega dne in na podlagi predhodnih odzivov publike poskušamo tudi kaj spremeniti. Če smo v tem mestu ali državi kdaj prej že igrali, potem poiščemo setlisto od takrat in igramo še kakšne druge pesmi. V Sloveniji igramo prvič, tako da nimamo nobenih podatkov, v tem pogledu ste za nas neznanka.
Ben: S tem se ne obremenjujemo preveč. Smo kar smo in obiskovalci naših koncertov vedo, kaj lahko od nas pričakujejo. Meni je pomembnejša energija, seveda pa se zavedam, da ima vsak svojo najljubšo pesem, ki bi jo želel slišati. Vsem pač ne moremo ustreči.
Vaša rojakinja Shirley Manson iz benda Garbage je na včerajšnjem koncertu dejala, da pravega glasbenega novinarstva ni več, ko dosežeš določeno stopnjo uspeha, saj se nihče ne želi več pogovarjati z glasbeniki o glasbi in glasbenem ustvarjanju. Imate podobne izkušnje?
Ben: Sploh ne. Imamo čudovite intervjuje po celem svetu in kaj takega še nisem opazil. Res je, da se nekateri britanski mediji radi osredotočajo na trače in škandale, zaenkrat pa smo iz tega izvzeti.
James: Morda tudi nismo tako veliki kot Garbage. Pravo vprašanje je, ali smo sploh zanimivi za tabloide. Glede tega smo precej dolgočasni.
Kakšen je vaš pogled na težnje po škotski samostojnosti in skorajšnjem referendumu o Brexitu? Ali to kakorkoli vpliva na vas?
James: V tem svetu je zelo težko biti apolitičen. Kar se tiče referenduma o škotski samostojnosti, me je najbolj presenetilo to, kako razdvojeni so ljudje glede tega vprašanja. Verjetno tudi ni zadnjič, da bo ljudstvo odločalo o tej temi, ki je dodobra razdvojila nacijo. Zdaj smo se počasi pobrali, seveda pa je celotna zgodba o Brexitu vse to zopet nekako prebudila. V bendu imamo na srečo podobna politična prepričanja. Že geografsko smo del Evrope in prav je, da ostanemo v uniji. Vsakršna sprememba bi prinesla določene posledice, če ne drugega vsaj neko prehodno obdobje, ko bi se še privajali na nov status. Imam pa občutek, da je ljudi tega strah.
Ben: Tudi če se bo Škotska nekoč odločila za samostojno pot, bi si želel, da ostane v okviru Evropske unije. Kot je omenil James, ta tema zelo razdvaja ljudi, ni samo nacionalno vprašanje, ampak tudi generacijsko. Mladi imajo drugačen pogled kot starejši, prebivalci manjših mest so drugačnega mnenja kot Glasgowčani in tako dalje. Podobno kot je z odnosom do glasbe, vsak ima svoj pogled.
Kako pa je odraščanje v majhnem škotskem mestu vplivalo na vaše dojemanje glasbe?
Ben: To se odraža predvsem v odnosu do dela. Vsi prihajamo iz delavskih družin in že zelo zgodaj so nas naučili, da si je potrebno za uspeh »umazati roke«. Nikoli nam ni bilo težko garati za tisto, kar verjamemo. Kar se tiče dojemanja glasbe, pa lokacija najbrž ni dosti vplivala na moj glasbeni okus.
James: Morda le v tem, da se pri nas v Kilmarnocku v glasbenem smislu ni nič dogajalo, tako da smo se še bolj poglobili v vse tiste zvoke, ki smo jih ujeli na televiziji, radiu in izletih v Glasgow. Spomnim se, kolikokrat sem ležal na svoji postelji in sanjal o Seattlu in Kaliforniji, ki sta zame predstavljala kraj, kjer lahko dosežeš vse. Verjetno zato zdaj tako radi snemamo v Los Angelesu, v studiu, kjer so snemali vsi veliki bendi.
Hvala, da sta si vzela čas za Radio Terminal.