Damir Urban in njegova »4-ka« so minulo soboto nastopili na svojem največjem in sploh prvem samostojnem koncertu v mali dvorani zagrebškega Doma sportova. Zagrebška agencija LAA, ki je koncert organizirala, je že par dni pred koncertom na svoji FB strani objavila, da je koncert razprodan. Eden od najbolj prepoznavnih reških alternativnih izvajalcev je enostavno prišel do točke, ko se je bilo potrebno predstaviti tudi širši koncertni publiki. Tisti, ki ga spremljamo že dalj časa na njegovi glasbeni poti smo enostavno morali biti tam prisotni že zaradi spoštovanja do njegove glasbe, besedil ter aranžmajev. Za samo ogrevanje pred njegovim nastopom sta nastopili dve kantavtorici: Milica Šerebedžija in Lovely Quinces. Žal je njun kratek nastop zmotilo dejstvo, da so v dvorani med njunim nastopom bile prižgane luči in nekako se je ustvaril vtis, da je njun nastop le prijetna podlaga za pogovor pred glavnimi zvezdami večera. Kvalitetni izvajalki, ki pa žal nista prišli do izraza. Ob točno napovedanem času so se pojavili Urban & 4 ter odprli koncert s starim hitom » Black Tatoo« in »Ruke«. Ob začetku koncerta se je zdelo, da zvok še ni čisto pravi, vendar se je tekom večera tudi to popravilo. Urban je pametno doziral vse pesmi iz svoje glasbene poti, ja tudi tiste iz časov Lauferja. Osrednji del koncerta je bil namenjen predstaviti aktualnega albuma Mamut, ki bi po vsem slišanem prišel še bolj do izraza v manjšem intimnem prizorišču. Pa vendarle je koncert oživel, ko so na oder stopili Gibboni in ženski pevski zbor Mozartine. Definitiven vrhunec koncerta se je zgodil, ko se jim je na odru pridružil kitarist Vava in odigral uvod pesmi »Moja voda«. Evforično dvoransko vzdušje se je nadaljevalo s pesmijo «Svijet za nas«, ki je odpeljal množico in dejansko rešil Urbana. Po tem vrhuncu je vzdušje v dvorani malce začelo padati in na spored so prihajale pesmi iz njegovega prvega samostojnega albuma »Otrovna kiša«. Ko je občinstvo že počasi začelo zapuščati prizorišče (verjetno, da se izognejo gneči ob izstopu dvorane) so se v bistvu začele dogajati najboljše Urbanove zadeve, ki jih lahko poznavalci zares doživijo in občutijo najbolj pristno na kakšnem manjšem klubskem prizorišču. » Astronaut » in »Aroma Satanica« sta se pokazali odlični za zaključek koncerta in njegove težnje v katero smer se razvija njegova glasba, kjer raziskuje številne zvoke in kakofonijo vseh inštrumentov na odru. Seveda, to ni vedno najbolj prijetno, vendar je pa nujno potrebno to slišati, če se želi razumeti Urbanovo glasbeno pot in napredovanje. Vsekakor je tovrsten koncert bil potreben, da se predstavi tudi širši publiki ter da pri poslušalstvu, ki ga pozna le po hitih iz časov Lauferja spravi tudi do tega, da ga pride poslušat in doživet tudi na manjše prizorišče, kjer Urban s svojimi besedili in glasbo pride najbolj do izraza.
