TO SO THE SONICS!
Vintage Industrial Bar, Zagreb, Hrvaška, 13. februar 2018
The Sonics so nastali leta 1960, posneli tri albume »Here Are The Sonics«, »Boom« in »Introducing The Sonics« in leta 1968 razpadli.
V tem kratkem obdobju so uspeli posneti kar nekaj nepozabnih klasik, npr. »The Witch«, »Psycho«, »Strychnine« in »Have Love Will Travel«, s svojim surovim garažnim zvokom pa so vplivali na mnoge glasbenike, ki so že takrat predelavali njihove skladbe (npr. The Swamp Rats, ki so verzijo njihove skladbe »Psycho« posneli že leta 1966!).
Band je razpadel leta 1968 in se štiri leta kasneje ponovno zbral za koncert v dvorani Seattle’s Paramount Northwest, ki je izšel na plošči »The Sonics – Live/Fanz Only«. Uradno je bil to zadnji koncert skupine The Sonics.
Neuspešni poizkusi članov, da bi skupino oživeli so se zabeleželi na dveh albumih, ki sta izšla pod znamko The Sonics. Prvi je izšel leta 1980, ko je klaviaturist in pevec Gerry Roslie s skupino glasbenikov izdal album »Sinderella«, ki je vseboval priredbe skupine The Sonics in nekaj novih skladb, drugi je bil »8«, ki je vseboval štiri nove skladbe in šest koncertnih posnetkov njihovih klasik in je izšel leta 2011.
The Sonics so se na novo formirali. Bratom Parypa, Larryju in Andyju, Gerryju Roslieju in Robu Lindu, sta se takrat pridružila še basist in pevec Freddie Dennis, med leti 1972 in 1984 je bil član skupine The Kingsmen, in bobnar Ricky Lynn Johnson. Slednjega je kmalu zamenjal bobnar Dusty Watson, ki je pred tem igral v The Runaways, Jon & The Nightriders, Supersuckers in drugimi, in The Sonics so se odpravili v studio. S producentom Jimom Diamondom, včasih basistom skupine The Dirtbombs in producentom prvega albuma dua The White Stripes, so posneli album »This Is The Sonics«. Album je doživel vrhunske kritike in The Sonics so se odpravili na turnejo.
Prvič sem jih ujel v hamburškem klubu Molotow, ki je trenutno stacioniran na koncu ulice Reeperbahn v St. Pauliju. Težko opišem vzhičenost, ki sem jo doživljal, ko sem band gledal iz prve vrste v nabito polnem klubu. Odličen nastop skupine je popestrilo spretno nepretenciozno moderiranje basista in vokalista Freddieja Dennisa. The Sonics so odigrali vse kar sem upal, da bodo odigrali. Za razliko od ostalih »sovrstniških« bandov se niso naslanjali le na svoje klasike, ampak so spretno vpeljali tudi novi material.
Od takrat so The Sonics odigrali blizu sto koncertov. Starost članov skupine je terjala svoje. Gerry Roslie, brata Parypa in Freddie Dennis so se odločili, da so turneje za njih prenaporne in so si za te našli zamenjave. Tako smo v zagrebški zasedbi lahko zasledili klaviaturista Jakea Cavalierea, sicer člana skupine Lords Of Altamont, kitarista in pevca skupine The Boss Martians, Evana Fosterja, in Dona Wilhelma. Z novimi člani sta Rob Lind in Dusty Watson izpeljala koncert v katerem smo med starimi in novimi klasikami skupine slišali še »(Please) Get Back In The Car« Lords Of Altamont in »C’mon Everybody« Eddieja Cochrana.
Zagrebški Vintage Industrial Bar je bil nabito poln. Občinstvo se je pridno odzivalo na nagovore Roba Linda, veliko jih je pod odrom plesalo in pritegnilo v en glas s skupino. Tisti, ki so skupino videli prvič, so bili navdušeni, osebno sem pogrešal energijo, ki sem jo od banda doživel nekaj let nazaj. Kljub novim, mlajšim članom je skupina tokrat zvenela manj divje in manj sfokusirano kot takrat, še vedno pa bolje kot marskikateri mlajši band, ki sem ga videl v zadnjih letih.
Očitki in razprave o tem ali si band zasluži turanje pod imenom The Sonics glede na to, da je v njem le eden član originalne zasedbe, je brezpredmetno. The Sonics so dokazali da so legendaren band, katerega repertoar ne sloni le na preteklosti in katerega bo zabavno spremljati tudi v prihodnosti.
Avtor: Martin Razpotnik
Avtor fotorgrafij: Sebastijan Iskra
