V Sloveniji smo ostali brez Rock Otočca, ki je bil za marsikaterega slovenca obvezni del dopusta. Tako je večjo vlogo prevzel ravno festival Schengenfest. Letošnji line up je bil do zdaj še najbolj bogat. Čeprav se je festival začel že v četrtek in sicer z nastopom Vlada Kreslina v ospredju, se je pravo festivalsko vzdušje, ki smo ga pričakovali, pričelo šele v petek. Center večera so bili namreč južnoafriški Die Antwoord, trio, ki pri ljudeh povzroča najrazličnejše reakcije. Trenutno so ekstremno aktualen in zaželen band povsod po svetu, pri nas pa so bili že težko pričakovani. Večer se je začel z daljšimi vrstami za prevzem vstopnic, kar je kazalo na možnost festivalske gneče. Kot je postalo tipično za slovenske glasbene navdušence, se nas je veliko po vstopnice odpravilo zadnji trenutek. Po Vinici je odmeval set Dj Zedsa in Roots in session, ki so na malem odru uspešno ogrevali obiskovalce. Na velikem odru so med nabiranjem občinstva po Kugi in High 5 z bolj plesno glasbo ogrevali Moveknowledgement, za njimi pa klasični Laibach s svojim bolj umirjenim in temačnim repertoarjem, kar mogoče ni bila najboljša izbira za tovrstni festival, prav tako pa so bili kot uvertura v težko pričakovane Die Antwoord neprimerni. Slednji so odprli s komadom Fok Julle Naaiers, ki je v trenutku spravil množico na noge. Glede na to, da mnogi glasbene zmožnosti tria podcenjujejo, je bil njihov nastop nad pričakovanji. Vokalno sta se dobro izkazala, zvok pa je bil izjemno podoben tistemu na albumih. Seveda ni razočarala niti njuna energičnost – cel nastop, dolg uro in pol, sta poplesavala in dvigovala vzdušje vseh obiskovalcev. Slišali smo vse njihove hite, vključno z Baby’s On Fire, Pitbull Terrier in na koncu še Enter The Ninja, definitivno pa so na slovenski publiki pustili pečat. Po koncertu se je prizorišče očitno spraznilo, zato Kirilu Djaikovskemu s svojo veliko skupino ni uspelo zabavati ravno velike množice. Na malem odru so bili Klangkarussel odpovedani, žal pa smo to nekateri izvedeli šele po koncu festivala, saj obvestila ni bilo, publiko pa so zabavali slovenski Dji.
V soboto v zraku ni bilo čutiti posebnega pričakovanja. Uvod v večer so bili slovenski bandi Ice On Fire, Zmelkoow in Čao Portorož, malce bolj so večer popestrili Stroj Machine, za njimi pa čelista 2Cellos s priredbami AC/DC, Guns’n’roses, Nirvane, U2 in drugih. Bajaga pa je svoj nastop izpeljal tako, kot ponavadi, pritegnil je tudi ogromno oboževalcev, ki so ga brez vstopnic vztrajno poslušali z območja okoli festivalskega prizorišča. Malce bolj vroče je bilo na malem odru, kjer je skoraj cel večer prevladoval drum’n’bass. Dobro sta se izkazala angleža Loadstar in Mac Jakes, čeprav primernega odziva publike nista dobila, saj je bila tisti večer nasplošno zelo neodzivna. V primerjavi z angleško dnb sceno smo izpadli precej dolgočasni – med nagovori obeh djev so v občinstvu namreč samo nerodno poplesavali in čakali na udarec basa, dja pa sta proti koncu seta že počasi začela obupavati. Ob drugi uri zjutraj so na oder namesto Danaje in Trdeeja stopili mladi Milk Drinkers in pritegnili malce mlajši del občinstva. Dan je potekal kar umirjeno, glede na petek pa je bilo obiskovalcev občutno manj. Vzdušje nasplošno je bilo bolj umirjeno, čutiti je bilo, kot da si obiskovalci po pestri noči nabirajo moči.
Naslednji dan nas je po dveh dneh izjemno lepega vremena presenetila nevihta, ki je močno namočila prizorišče. Blato, ki je povzročilo marsikateri padec, luže in nižje temperature so bili krivi, da je kar nekaj obiskovalcev festival predčasno zapustilo. Zato je bilo na začetku večera sprva videti, kot da bo obisk zadnjega dneva festivala bolj skromen. Po uvodnih Zebra Dots so publiko odlično ogreli Muff in prizorišče se je počasi začelo polniti. Obiskovalci so se med simpatičnim in bolj umirjenim repertoarjem Morcheebe bolj ali manj pozibavali, višek večera so bili pa za nekatere finski HIM in izkazalo se je, da imajo med slovenci še kar nekaj zvestih oboževalcev. HIM niso razočarali, ne glede na novejši material so zaigrali večino svojih hitov, občinstvo je bilo seveda najbolj glasno na Join Me In Death, Burried Alive By Love in Funeral Of Hearts. V zraku je bilo že čutiti konec festivala, po Ufoslaviansih je še nekaj posameznikov vztrajalo na malem odru, kjer sta se cel večer izmenjavala Ian F in Valentino Kanzyani, celotno festivalsko dogajanje pa je sklenil dj Beltek.
Nasplošno je na festivalu prevladovalo sproščeno vzdušje. Presenetljiva je bila kvaliteta ozvočenja, malce bolj pa je razočarala publika, ki je bila v primerjavi s tistimi na tujih festivalih precej monotona. Nekaj zmede je bilo okoli časovnice, vendar je bil še vseeno festival uspešno izpeljan. Največ navdušenja so bili deležni Die Antwoord, v naslednjem letu pa upamo, da nas bodo organizatorji zopet prijetno presenetili z izbiro raznolikega in aktualnega line upa in nas pritegnili nazaj v prelepo Belo Krajino.
