Lani je bil Nils Frahm v Puli. In baje je bilo super. V Šiški ni bilo. Taksist je razlagal o tem, kako bi predelal kako res ohranjeno stoenko v taksi, kar se mi zdi super ideja. In o tem, da je na dieti, kar je bila glede na neenakomerno obrabo amortizerjev še boljša ideja. In tako se pripeljeva do KŠ v resno udobnem in resno neuglednem avtu, tako da so bili vsi moji upina pompozen prihod na sceno hitro zatrti. No, bodimo pošteni, noben avto mi ne bi pomagal. Skozi neskončno podrast verjetno posebej za to priložnost na ogled postavljenih in res luštnih parov nog sem se prebil do zgornjega štuka, kjer so že svirali . Saj niso bili zares slabi, ampak pri glasbi, ki tako zelo temelji na ponavljanju, mora biti izvedba toliko boljša (tako kot zanič pianist povsem uniči Pärta, dober pa iz nečesa, kar v bistvu še najbolj zveni kot rahlo molovska in razvlečena različica Kuža pazi, naredi celo melodramo, in to ta dobre sorte), kar pri njih nekako ni šlo. OK, pa rabiš disciplinirano občinstvo, ker je med hihitanjem in črednimi obredi vstajanja in sedanja malo težko pasti v glasbo. Tako da Dawn of Midi, mogoče vam delam krivico. Bom poslušal albume, obljubim. Malo pavze, toliko da si navlažim grlo in s kolegom pokomentiram bend in publiko, s poudarkom naže prej omenjeni podrasti nog. Na oder pride Nils Frahm, ki je direkt v kategoriji “Za na nočno omarico”. Lušten pob (ker sem par let starejši od njega, ga lahko ne glede na neprimerljivost dosežkov kličem poba, ha), ki mu je na ksihtu pisalo, da je strašno vesel, da lahko igra. Ravno zato me je še toliko bolj razočaral. Ko je bil pred nekaj meseci na obisku Tiersen, je bila muzika na začetku mogoče res malenkost omledna, a je bil to zgolj uvod. Pri Frahmu se uvod nikdar ni končal. Imel je sicer jeklene živce, s katerimi je gladko ignoriral piskanje in bliskanje v prvi vrsti (srsly, da se vam kupovat karto/fehtat za akreditacijo, da bi pa odprli priročnik fotoaparata in pogledali, kako se izklopi piskanje in fleš, to pa ne, a?) in celotna odrska postavitev je bila res lepa, čeprav je malo spominjala na hipstersko interpretacijo Fantoma iz opere, ampak to nekako ni dovolj. V puljskem amfiteatru, pod nebom, z vonjem po morju … Ja. Tam bi šlo. Tam bi bila to idealna glasba za sanjanje. V Katedrali, kjer celó šišensko nebo zakriva železobetonska plošča, vonj pa je zgolj kronika krvavega boja med deodorantom in švicem, pač ne. In tako sem po kake pol ure šel ven, malo postaval, mogoče spil še en pir, šel nazaj not, in ugotovil, da se ni nič premaknilo. In potem sem šel domov. Dragi poba, začni v nastope umešavati malo popra, ker mi je glasba res všeč. Tako pa sem domov odšel s sladkastim pookusom Milke za nemški trg namesto z gustatornim razčefukom, ki ga povzroči temna čokolada s čilijem. K sreči so bili naslednji dan na vrsti Foltin, ki so omenjeno temno s čilijem raztopili v domačem šnopsu in jo servirali na pladnju iz najžlahtenjšega balkanskega nadrealizma.
