»Ustvarjamo glasbo, ob kateri lahko punce plešejo,« so nekoč dejali Franz Ferdinand. In res – na zadnji julijski dan so nad ulicami Vidma punce migale, kot da zadnjič slišijo muziko, in migali so fantje, ki so jim držali torbice. Energični Škoti, od prvega albuma (Franz Ferdinand) bogatejši za dobro desetletje, so se po petletnem zatišju vrnili z lanskim Right Thoughts, Right Words, Right Action. Plošča še vedno na daleč kriči po značilnih franzferdinandovskih ritmih in sintisajzerju, pa vendar se posluša nekoliko drugače. Bolj spolirano, manj surovo, bolj enakomerno.
Njihovo predzadnjo Tonight: Franz Ferdinand (2009) je bend snemal v ogromni mestni hiši, kjer so zvok manipulirali z akustičnostjo različnih prostorov – ne samo, da so vsak komad igrali v drugi sobi, ponekod so razdelili tudi snemanje kitic in refrena. Rezultat? Glasen Ulysess in spevna No You Girls, s katero so začeli na videmskem koncertu. Ne zares segreta publika, ki je uvodnim The Cribs bolj kot ne vljudno ploskala in občasno vzkliknila, se je odbila od tal in vrgla roke v zrak. Benda sta sicer stara znanca; Alex Kapranos je na snemanju tretjega albuma (2007) Cribsov sodeloval kot producent. Za sorazmerno mlačen odziv na predskupino je bilo krivo vprašljivo ozvočenje vokala, malo pa tudi ne zares potrebno metanje kitar razjarjenega tridesetplus-letnika, ki starostno raznolikega občinstva (brez napora sem naštela tri dojenčke in vsaj desetkrat toliko Jaggerjevih vrstnikov) ni prepričal z obstankom v uporniški fazi.
Franzi so za na oder bili napovedani šele nekaj pred deseto, pa ni bilo videti, da bi to koga motilo. Vrsta pred instant wc-ji se je daljšala, tista za pivo (4€) je ostajala enaka. »Magnifico,« je pet visokih Italijanov pozdravljalo šestega, ko mu je po čudežu v neskončno straniščno vrsto uspelo privleči tri litre piva. Kozarci so bili prazni pred njihovimi mehurji. Znanci, izkušeni koncertni mački, so med pred odhodom svarili pred neotesanostjo Italijanov pod vplivom glasbe, pa ni bilo videti, da bi kaj hoteli meni ali človeškim mladičem, ki so se s protihrupnimi slušalkami motali med nogami staršev.
Skoraj kičasti zahod nad mestecem je zabaval nerazprodano prizorišče, ko so stilno usklajeni Alex, Bob, Nick in Paul zabobneli iz zvočnikov. Izboljšana zvočna slika je laskala tako sintetičnemu zvoku klaviatur kot Kapranosovemu vokalu. Ljubitelj domače slivove marmelade, ki je na eni izmed turnej pisal kulinarično kolumno, je po tretjem albumi želel razpustiti skupino. Številne obveznosti, ki so si jih zadali, so jim prerasle čez glavo in ustvarjanje glasbe ni bilo več samo zaradi užitka. Franz Ferdinand naj bi bili »malo čudaški in domiselni«, uspeh in nenehna ponavljanja nastopov pa so začeli brisati lastnosti, ki so jih ločevale od drugih. Kapranos je po tistem v enem izmed intervjujev dejal, da v takšnem duhu ni imelo smisla nadaljevati: »To da uživamo, mora biti v središču našega obstoja.« Priznavajo, da je bil odmor med zadnjima albuma osvežujoč. Ne zaradi tega, ker bi med člani obstajale napetosti, ampak ker so ugotovili, da jim odnos ne prinaša nič zares novega: »Včasih je potrebno malo odsotnosti, da ponovno ceniš drug drugega. To ne pomeni, da ni medsebojnega spoštovanja, samo preveč poznano postane vse skupaj.« In za bend, ki je večkrat poudaril, da jih straši misel rutinskega dela, je bilo zatišje več kot smiselno.
Sedaj pa stojijo na odru, skupaj, fantastično uigrani, primerno glasni, z osnovnim znanjem italijanščine (Grazie!) in preverjenim receptom vzklikanja mesta nastopa. Udine, Udine, Udine! Ljudje pa v zrak. Malo verjetno, da je za to kriv ubijalski espresso naših sosedov. Alexu se je jedlo z roke. Kako tudi ne – če se je kdo znašel tam brez predznanja besedil, je itak rabil samo prvo kitico in refren. Če mu je poleg plesa ostalo kaj sape še za kričanje.
Pričakovano so bile največjega navdušenja deležne skladbe z njihovih začetkov: Tell Her Tonight (vokal kitice tukaj pripada kitaristu Nicku), Take me Out in glasni Michael, ki mu studijska različica dela veliko krivico. Tako kot Alexovemu vokalu, za katerega se zdi, da ga je potegnil nekje iz konca hrbtenice in ga ne more nikoli pustiti na cedilu. Po zahtevani vrnitvi na oder so zaključili eksplozivno in piromansko z Burn this City (Zažgal bom to mesto/požgal ga bom do tal). Pa da ne bo nepotrebnega strahu pred ognjem – »Kar počnem v zasebnem življenju, nima popolnoma nobene povezave z glasbo, ki jo ustvarjam,« pravi Alex.
