20. 10. 2017 / Kino Šiška
Funk gospel ali kako je Cory Henry učil ljudi migati z ritjo
Hitra rekurzija: letnik nastanka 87′, prvič za orglami pri dveh, Apollo Theater pri šestih. Instant genij. Pri devetnajstih na turo s famoznim Kennyjem Garrettom, za tri leta. Boyz II Men, P. Diddy, Bruce Springsteen, The Roots.. Samo češnja na vrhu smetane njegovih studijskih sodelovanj. SNARKY. PUPPY. Trije Grammyji. Fusion in cerkev? Funk in gospel!
Že dolgo nisem bil pri maši, ampak če bi vsak teden bil priča včerajšnjemu spektaklu, bi stal v vrsti tudi po uro prej, če je treba. Niti najmanj ne preseneča dejstvo, da je bil koncert razprodan. Mešana množica, registracije avtomobilov pred Kino Šiško so segale od Zagrebških prek Reke, Pule, ter par italijanskih, do zajetnega števila avstrijskih. Morda še kam dlje. Trume funka željnih ljudi je v Katedrali okrog osme pričakal DJ Udo Brenner, ki je z odlično selekcijo Shazamu neprepoznavnih komadov ogrel ljudi. No, iz nekega razloga so ljudje raje posedali kot plesali, ampak vzdušje je bilo definitivno koncertu primerno. Funk in soul beat-i iz 80ih so v kombinaciji s pričakovanjem, kaj nas še čaka, bili definitivno perfektna uvertura v kasnejši del.
21.35. Bučni aplavz prvič..drugič…tretjič! Zapolnijo se še zadnji kotički.. Mravljinci. Kurja koža. Pojava Coryja Henryja, ki na oder pride s čajem v roki, neprecenljiva (no pun intended). Po pozdravu, s prve: »If the music feels so good, if the music feels real fine. If the music feels so good, then why don’t you shake your behind?!«. Kot neka zverina, ki te zgrabi in te ne spusti, so prve harmonije Coryja s spremljavo bekvokalistk takoj zazibale kolena. V primeru, da niso, je za to takoj poskrbel Cory, ki nas je naučil migati z ritjo: »Are you having fun? Then shake your booty! You have to have enough space around you to enjoy the music and dance!«.
In smo plesali. Groovali. Evforično skakali. Vse to, kar se na takšnih stvareh mora dogajati.
Dobri dve uri nore zabave, kjer so Apostoli navdušili. Z desne proti levi, kontra smeri urinega kazalca: Nick Semrad na klaviaturah je izjmeno dobro dopolnjeval Coryja, oziroma soliral, ko je bilo treba; v ozadju duša nizkih frekvenc na basu, Sharay Reed, ki je skozi cel večer skupaj s Taronom Lockettom na bobnih skrbel za groove; na skrajni levi ritem/solo kombinacija, Andrew Bailie na kitari. Sam Cory pa je bil cel večer postavljen tudi v vlogo dirigenta, ki je po občutku nakazoval bendu, kdaj podaljšati solote, kdaj prestopiti v hitre brejke, kdaj zaigrati še kak dodaten krog.
Imeli smo srečo. To je bil šele drug koncert na turneji »The Funk Crusade«, tako da so bili še čisto sveži. Vsaj na odru so delovali tako. Čeprav so že dolgo skupaj, smo bili priča improvizacijam in stvarem, ki so se zgodile v tistem danem trenutku. Enkrat in edinkrat. Unikat. Bend dorasel svojemu imenu, oznanjevalci funk gospela z genijem na čelu. Roko na srce, topel nasvet: če imate priložnost, probaje ujet kak koncert te turneje. Prisežem, da vas bodo spreobrnili!
Nejc Kosanič
Foto: Urška Boljkovac / Kino Šiška
