Radio Terminal V Živo
Koncertni utrinek: Baba Zula, 30. 1. 2020 @ Kino Šiška

Koncertni utrinek: Baba Zula, 30. 1. 2020 @ Kino Šiška

Kino Šiška nas je za letošnji festival Ment ogrel že teden poprej: v Ljubljani se je ustavila čudaška turška atrakcija Baba Zula, ki že skoraj četrt stoletja straši po istanbulskem klubovju. Tudi do našega odra je ekipa prikorakala netipično – od zadaj, s smeri tonskega mojstra, z vsemi instrumenti ozvočenimi brezžično za popolno svobodo gibanja. S tem pa je spotoma tudi že napovedala splošno usmeritev večera: četica prekaljenih pank hipijev z eno nogo v tradiciji intonira sproščene džeme s pridihom nepričakovanega. Uvodni komad se morda še začne precej razštelano, a srednje razredčena publika ob jasni vzpodbudi benda kaj hitro migrira do odra. Razen dialoga s publiko pa skupina obvlada tudi stopnjevanje vzdušja; Murat Ertel in Periklis Tsoukalas prepletata doma zasnovani električni inačici tradicionalnih strun in gradita komad, ki ostane razen dramatičnega rjovenja bobnarja Leventa Akmana kar instrumentalen. Sledeča pesem Salıncaksın prinese realno precej lagano psihedelično plavanje in izpostavi virtuozen pristop brez brige, kakršnega Baba Zula vseskozi ponotranja. Ertel in Tsoulakas igrata vlogi de facto frontmanov, poleg Akmana pa je tu še tolkalec Ümit Adakale, ki zvok dokončno zapolni. Kup pisano odetih, slikovitih likov torej, ki si ga jemljejo dovolj na izi, da se koncert začne počasi, celo fragmentirano. A že kmalu si Adakale nadene bas boben in zadeva se neizogibno razvije. 

Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

Preden pozabimo – oder je za to dinamično četverico delno razširjen kar v dvorano, kot si to včasih omislijo največje zvezde. Le tako lahko ti zabavljači v svoji želji po interakciji dovolj dobro prodrejo med publiko, čim pa niti to več ni dovolj, se spustijo kar med množico in udobno ugnezdijo v krogu sredi dvorane. Poslušalci gremo skupaj z njimi na tla in resoniramo z glasovi; kot kaki dodelani poulični umetniki nas znajo pritegniti, zmotivirati, držijo dinamiko. Izlet se razvije v hojo v krogu med množico, medtem ko komad prav rokersko brenči. Sledi skoraj parti hitič s pravcato orientalsko sint linijo, odigrano kar na telefonu, ker je tako pač najlaže. Dramatski lok koncerta je takorekoč mojstrski, saj se stopnjuje v pravi izbruh, ki ga na tej točki spremljajo divje matrice in cel kup mogočnega vokalnega izražanja. Ertel se do vrnitve na oder razigra dovolj, da v sklopu komada pripoveduje precej nerazumljivo zgodbo o kombijih in Massive Attack, nakar bend predlaga splošno vrtenje v krogu, in to v levo: “ne sledite uri!” Za ta nekoliko češki poskus vključevanja publike pa se hitro odkupi z vnovičnim pojačanjem v refrenu, sploh pa s sledečo pesmijo, čisto zajebano v svojem konkretnem psihedeličnem gruvu.

Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

Čeprav se skupina na odru zdi radoživa in neobremenjena, pa v domovini kljub svoji priljubljenosti velja za provokativno, politično nekorektno. Ker tekste piše v materinščini, ljubljanska publika tega ne zasluti nujno. Dobimo le spotoma navrženo izjavo, da je eno od pesmi navdihnil turški pesnik, ki so ga živega odrli, ker je trdil, da je eno z bogovi. In četudi so nekateri člani Baba Zula danes že v svojih petdesetih, vsaj skozi njihovo pojavo rokerskih fotrov sije uporniška plat. Ob njej se prve vrste dvorane precej sprostijo, večina pa ostaja vseskozi bolj v vlogi opazovalcev, tudi ko bend v poslednji tretjini še enkrat z vsemi močmi poskusi pritegniti k sodelovanju. In kljub glasnemu praznovanju v dodatku, ki se prične kot perkusivna norišnica in se prevali v najbolj udarne kompozicije večera, skupina z več kot dvournim setom nekoliko popraska po meji potrpežljivosti. Že res, da bi celoten nastop verjetno še bolj do izraza prišel v kakem nabitem lokalnem klubu, polnem gorečih privržencev. A tudi v Kinu Šiška smo dobili sproščen freakshow suverenih legend, ki nimajo nikomur ničesar za dokazati, pa vendarle dajo vse od sebe.

Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

Matej Holc