Pred koncertom leta kolega skuša uveljaviti novo kratico LLVL- »livin vida loca«- neuspešno.
Zamuda na koncert predskupin zaradi teženj po izpraznenju steklenice vina- uspešno.
Frontal pred Kevinom vodilnim pevcem, pred menoj vrsta kričečih najstnic in na ograjo obešeni, zdolgočaseni njihovi možje, brez ljubosumja saj so njihovi idoli nedosegljivi. V zgodnjem januarju sem se izborila za vstopnico, katera je bila dan pred koncertov zaželjena bolj kot slina in znoj šarmantnega Kevina Parkera, a tudi slednjo smo doživeli. Še cel koncert smo si z dotično brisačo brisali kondenz z obraza. Glasbo Tame Impala primerjamo z albumi izdanih v zgodnjih 70ih letih, njihov namen je bil posneti glasbo črpano iz teh let ampak lahko priznamo, da jim je spodletelo, saj jim je uspelo še nekaj bolj fascinantnega. Ob pogledu na vodilnega pevca Kevina Parkerja, se zdi kakor da je John Lennon spet med nami, zapreš oči in pred sabo imaš utelešeno pasivno stanje psihadelije, a pozabimo interpretacijo, glede na vsesplošni hype smo vsi pričakovali spektakel, in to smo tudi dobili. Čeprav so bili člani benda statične narave, so podajali energijo in note ob katerih nisi mogel biti pri miru. Torej, za vse tiste ki pravijo da je bila vsa dobra glasba že napisana, so Tame Impala živi dokaz da se motijo. Vrtijo jih v oglasih, pevcu podajajo angelski glas, bobnarju magične roke, vse mlajše generacije, ki so za žalost zamudile Woodstock lahko vzdušje kvalitetne psihadelične glasbe doživijo v živo. Po koncu koncerta je Kevin nekaj govoril in vabil na afterja, a je menedžer stvari hitro postavil na svoje mesto: ”…odidemo čez eno uro…”. Jebiga, (tudi) to je danes rock’n’roll. Čeprav člani benda oznanjajo, da je edina pot nazaj, lahko rečemo da je uspeh očitno tudi v tej smeri. Za konec, don’t forget that Lucy and her diamonds are floating in the sky with you.
