Ljubljano je obiskal severnoirski hip hop trio Kneecap, ki angleška besedila kombinira z irsko gelščino in uličnim slengom Belfasta, v ta fonetični mišmaš, ki dokazuje, da je jezik živa tvorba, ki se razvija in kontekstualizira v prostoru in času, pa vbrizgava tradicionalno irsko uporništvo z univerzalno privlačnim motivom Davida proti Goljatu, obarvano v novodobni boj za človekove pravice in svobodo zatiranih. Kneecap tako nudijo svoj košček v mozaiku bogate tradicije irskega pripovedništva, njihov hajp pa odmeva tudi onkraj domače grude, o čemer priča dva dni zapored razprodana dvorana Kina Šiška.
Po posnetem uvodu s komadom dublinske indie rock senzacije Fontaines D.C. in izjavi o genocidu v Gazi se šov začne s trojčkom pesmi z aktualnega albuma Fenian. Oder obvladujeta emsija Móglaí Bap in Mo Chara, medtem ko DJ Próvaí večinoma operira iz ozadja, z občasnimi skoki v soj žarometov, ki odbijajo svetlobne fraktale z značilne balaklave v irski trobojnici. Bendu bi sicer težko očitali neuigranost, a kvaliteta podajanja rim vseeno močno niha, glasbeno podlago pa tvori precej enostavna zlitina hip hopa stare šole in modernejših primesi elektronike, kjer kraljujejo beati brez domišljije, ki so bolj EDM kot Prodigy.
Manko tehnične izvedbe zasedba več kot nadoknadi z energičnim nastopom in nenehnim angažiranjem občinstva, kjer prednjačijo igrive dvojezične izpeljanke, prežete s političnimi parolami à la Get Your Brits Out, Your Sniffer Dogs Are Shite in »Free Mo Chara« iz pesmi Carnival, v kateri dotični reper, večino nastopa zavit v kefijo, predstavi lastno izkušnjo z obtožbami terorizma, kar so Kneecap označili kot karneval preusmerjanja pozornosti, saj je britanska javnost, ki že tako boleha za slabo zmožnostjo koncentracije in je dodatno zastrupljena od ščuvanja medijev, več časa namenila zgražanju nad očitnimi provokacijami kot dejanskim grozodejstvom, na katera tovrstne akcije opozarjajo. Zmagoslavni zaključek s protestnim singlom The Recap, rafalnim obračunom s konservativnimi strujami, ki poskušajo onemogočiti delovanje benda in prost pretok informacij in idej, do konca privije popolnoma razgreto publiko, ki se tekom nastopa prelevi v četrtega člana skupine in soustvarja elektrificirano koncertno izkušnjo.
Precej nedosledno bi bilo, če se na tej točki nekaj vrstic ne nameni tudi politično-aktivističnemu vidiku fenomena Kneecap. Člani kolektiva v komunikaciji z odra, kot tudi preko drugih platform, brez samocenzure jasno izražajo svoja politična stališča in pristno obravnavajo teme podjarmljenosti, sodobnega kolonializma in genocida, pri čemer vlečejo paralele z irsko zgodovinsko izkušnjo in razmišljanjem o nacionalni identiteti in manjšinskih pravicah. S tem načrtno vstopajo področje, ki je večje od gole glasbe in presega lokalno problematiko severnoirskega secesionizma, zaradi doslednosti in srčnosti pa generirajo ogromen doseg in vpliv, in sicer navkljub temu, da v svoje pesmi vključujejo zajetne kose besedila v jeziku, ki ga aktivno uporablja zgolj dobrih sto tisoč ljudi. V tem pogledu so se Kneecap že prevesili iz trenutne glasbene atrakcije v avtentično gibanje, trdno zasidrano v zeitgeistu.
Recenzira: Pris
Foto: Urška Boljkovac / Kino Šiška
