Radio Terminal V Živo
Koncertni utrinek: DEERHUNTER + Domen Don Holc @ Kino Šiška

Koncertni utrinek: DEERHUNTER + Domen Don Holc @ Kino Šiška

Kakšna glasba je ustvarjena z namenom, da se jo posluša na glas. Zelo na glas. Kar vprašajte privržence hrup poveličujočih, efekte nalagajočih skupin, kot so My Bloody Valentine ali Sunn O))); celotna izkušnja dojemanja njihovega zvoka se skozi boleče nivoje decibelov v živo le še ojača. Deerhunter ni ena izmed teh skupin.

Kot bi vedel, je Domen Don Holc večer tako uvedel čisto kantavtorsko, akustično. S hitro rastočim košem lastnih pesmi v žepu se kitarist zasedbe Koala Voice v tekočem letu namreč koncertno uveljavlja tudi samostojno. Primerno je, da ob tem sedi na barskem stolčku, in primerno je, da izmed pesmi matične zasedbe igra prav kavbojsko Sierro. Oboje je namreč pisano na kožo njegovemu imidžu neprilagojenega rock pesnika, ki koraka svojo pot. Njegove pesmi so melodične, melanholične slike doživljajev in trenutkov, v katerih vselej spretno ubiranje spremlja Domnov nežen, včasih celo ranljiv glas. Nekatere od studijsko odlično posnetih pesmi, denimo zasanjana Getting High With You, v tako strogo akustični izvedbi sicer potegnejo krajšo. Spet drugim pristoji ravno kantavtorski pristop, prednjači skoraj zbadljivo fatalistična Umrl bom mlad, za katero avtor pravi, da jo je napisal pri šestnajstih. Verjetno ni naključje, da gre za edini ta večer odigran komad v slovenščini, tudi jeziku najboljših Domnovih besedil iz dosedanje Koala Voice diskografije. Neposrednost, ki jo prinaša slikovitost maternega jezika, mu pristoji, kar dokaže tudi z recitiranjem kratke, abstraktne, a pomenljive pesmi, preden se poslovi.

Domen Don Holc
foto: Nejc Ketiš

Ko na oder stopijo člani Deerhunter, je vsake pretanjenosti konec. Že vizualno, saj je Bradford Cox od prvega trenutka izstopajoča pojava, ki s plastičnimi letalskimi očali iz sedemdesetih in umetnimi brčicami pije aperol spritz po slamici in se po odru giblje v nekakšni imitaciji Frankensteinove pošasti. Skupina okrog njega odpre atmosferični uvod, Cox nanj nalaga sprotne vokalne zanke, vse skupaj pa se že tu stopnjuje do epskih razsežnosti v skoraj neznosni glasnosti. Besen uvodni Cryptograms, ki ga vodi prašen bas s tono delaya, le še potrdi: skupina je zvok nocoj navila do enajst. Vse skupaj je v resnem kontrastu z lagano psihedelijo Death in Midsummer, ki bi podobna utegnila zrasti že na plodnih tleh poznih šestdesetih. Tu seveda zastopa melodično usmerjen, retro zveneč delež izbora, ki črpa iz aktualne plošče Why Hasn’t Everything Already Disappeared, a bend prav tolikšen kos nastopa prepusti eksperimentalno abrazivnemu Halcyon Digest. Nasploh smo priča večeru, polnemu kontrastov: Deerhunter vseskozi predrzno stopiclja po meji med preprosto genialnim in težko prebavljivim. Noise orgiji mirno sledi bizarna, pod gladino potopljena žalostinka. Kakšne izmed pesmi se bohotijo s pravimi pop linijami, predvsem luftarski, a strašljiv Futurism, takoj za njim pa še Plains, ki si v kitici privošči skoraj terasa šlager podlago. Klaviatursko poskočni Coronado ta lažni občutek varnosti že kmalu razstavi z besnim saksofonskim solom. V svoji ligi pa vseskozi igra tudi bobnar Moses Archuleto, ki rad zapade v podivjane, dinamične vložke, a zveni rokersko zadušen – oblečen, seveda, kot član kakšnega hair metal benda iz osemdesetih.

Deerhunter
foto: Nejc Ketiš

Pri Deerhunter ne vizualno ne zvočno ni jasno, ali gre za prestopniško tolpo, zbor zabavljačev ali vendarle resen indie rock bend. Kar dajo od sebe, je nevarno, to drži. Sploh Cox je brez zadržkov; zdaj zagrabi še eno kitaro in v bobniče zarije s solažo ali pa zvok dokončno povozi s splošno distorzijo. Spet drugič si prisvoji še mikrofon klaviaturista, za trenutek poje v oba naenkrat, vse, česar ne rabi, pa pomeče po odru. A tovrstne eskapade pustijo Kino Šiška sumljivo hladen; v glavnem se le sprednje vrste blago odzivajo in zibajo, pa kak resen privrženec se najde, ki ob svojih favoritih popolnoma znori. Res je, gre za nišno ponudbo: kreativen, a v izboru svojih sredstev pač tudi naporen bend, ki bi ta stavek zagotovo vzel kot pohvalo. Ko pa proti koncu kakšen od razvlečeno hrupnih zaključkov huronsko reže še redke preostale intaktne bobniče, nastop pa se bliža sedemnajstim komadom v skoraj dveh urah, kmalu nič od tega ni več nevarno, temveč enostavno – preveč. Na vseh frontah.

Matej Holc