Radio Terminal V Živo
Koncertni utrinek: A PLACE TO BURY STRANGERS

Koncertni utrinek: A PLACE TO BURY STRANGERS

Močvara, Zagreb, 24.3.2022

Vzrok smrti: zvok.

V nekem drugem času, neobremenjenem s pandemičnimi omejitvami in razklanostjo družbe, je v Williamsburgu, brooklynski meki hipsterstva, stala delavnica ročno izdelanih pedalskih efektov s pomenljivim imenom Death by Audio, ki se je skladno z dinamiko podtalne scene nekega drugačnega Velikega jabolka postopoma razrasla v neodvisno umetniško gibanje z lastnim ateljejem, razstavnim prostorom in glasbenim studiom. Eden vidnejših predstavnikov kolektiva je bil Oliver Ackermann, vodja najglasnejšega njujorškega benda A Place to Bury Strangers.

Nanje sem zares postal pozoren šele ob izidu singla Keep Slipping Away, ki je nekam sumljivo spominjal na The Baby Screams od The Cure. Dodatno mi je radovednost vzbudilo spoznanje, da si ime benda delijo z naslovom pesnitve britanskega okultista Aleistera Crowleyja. Ker to ni moglo biti naključje, sem daljnega leta 2013 na njihovem prvem ljubljanskem koncertu v Ch0 Oliverja povprašal o izvoru imena, a je zgolj malce naveličano zamomljal, da je skupino poimenoval nek tedaj že bivši član, ki se je ukvarjal s »tistimi rečmi«. Čeprav je povezava z Veliko zverjo 666 le obrobna, je treba priznati, da se v globinah sinteze hrupa A Place to Bury Strangers skriva nekaj zloveščega.

V okviru promocijske turneje za novo ploščo See Through You, eklektično zbirko zidovja zvoka, zgrajenega tudi z izdatno pomočjo distorziranih sintetizatorjev, so tokrat preskočili Ljubljano in se ustavili v zagrebški Močvari. Načeloma sem še vedno malce zadržan do nabito polnih zaprtih prostorov, a je kmalu postalo jasno, da bom na tem koncertu dosti prej kot korono staknil tinitus. A Place to Bury Strangers namreč svoje na efektih in šumu lebdeče strmenje v čevlje v živo izvajajo na deseto potenco, izživljanje nad inštrumenti, prvinsko udinjanje zvoku in konstantno brenčanje mikrofonije pa nastopu kot celoti vbrizgavajo plemenski, skoraj mističen pridih.

Zvesti nadaljevanju tradicije dolge zgodovine njujorške estetike trušča so A Place to Bury Strangers s svojimi odrskimi vragolijami razparali vse šive, ki so držali skupaj osamljene ostanke melodije. Rušilna moč repertoarja, ki je temeljil predvsem na skladbah z zadnjih treh plošč, je dodobra načela slušne kapacitete vseh prisotnih, odražala pa se je tudi v vse večjem številu obiskovalcev, ki so zatočišče našli daleč od odra ali celo v od dvorane ločenem prostoru s šankom. Temu primerno nas je udarila tudi nenadna tišina ob zaključku nastopa, ko je telo začelo mrzlično vzpostavljati  homeostazo, od silnih zvokov pa je ostalo le pritajeno brnenje prižganega ojačevalca.

In piskanje v ušesih.

Pris