Še preden nam utegne postati jasno, kako dylanovska je pravzaprav kitica novega The War on Drugs singla I Don’t Live Here Anymore, nam s prvo referenco postreže že tekst. “I was lying in my bed / A creature void of form”, odpre Adam Granduciel – a v tem brezobličnem stanju ne obtiči prav dolgo. Pesem namreč nadaljuje temo osebne rasti navkljub življenjskim tegobam, ki jo je začel prej izdani Living Proof, tem občutkom pa skozi čudovito pretirane kitare podeli še kanček veličastnosti. Kot albumi, ki so jih v osemdesetih izdali veliki pisci pesmi – Springsteen, Cohen – tudi I Don’t Live Here Anymore svoje melodije namreč brez zadrege pomaka naravnost v kozarec medu, ker ve, da mu taka osladnost tako ali tako pristaja. Granducielu pritegneta še Jess Wolfe in Holly Laessig iz zasedbe Lucius, ki sta sodelovali že z imeni od Rogerja Watersa do Sheryl Crow – tu pa v refren prineseta tisto mero vznesenosti, ki pesem povzdigne v pravo himno optimistične melanholije. Saj bi rekli, da spremljamo klasično rock zasedbo v nastajanju, a The War on Drugs so to praktično že od začetka. Le da si tokrat bolj kot kadarkoli prej drznejo žrtvovati nekaj svojega glasbenega idealizma v korist pravcati uspešnici.
Matej Holc