Leilina skladba Rajske ptice je posvečena najgloblji osebni transformaciji, ki je zbujenemu očesu jasno vidna skozi simboliko zapuščanja nekakšnih okostenelih materialnih form. Prazna arhitektura obzidij tako postane preslikava pričakovanj uniformirane družbe, ki pravi, da se je najplemeniteje čim bolj nemoteče zliti z okolico. Mavrične ptice pa vzletajo. Vzletajo in kličejo po osvoboditvi in dvigu kolektivne zavesti, višje od nas samih in vsega, kar nam je bilo predstavljeno kot znano. Na videz sedeče, v krogu vrteče in na klik speče človeštvo se počasi prebuja pod svetlobo novega sonca. Vsaj tako je potihem čutiti. »Rajske ptice smo spustili, naj letijo, naj letijo… »
Pesem »malega človeka« v velikem svetu v videospotu ponazarja Tomaž Štrucl, ki je svoje čase režiral mnoge pomembne gledališke predstave med katerimi so Cliopatra, Hamlets n’ Roses, Lancome, Dolina Solz, Che Guevara z Drago Potočnjak, za gledališči GLEJ in Slovensko mladinsko gledališče. Je tudi režiser mnogih zdaj kultnih videospotov kot so Hall of mirrors, priredba elektronskih pionirjev Kraftwerk dua Silence, Led iz severa, Črn tulipan, Mala nimfomanka, Nisem več s tabo, rockerjev Big foot Mama, Jutranji striptis pop rock zasedbe Flirt, …
Leila Tomaža opiše kot vrhunskega umetnika zavitega v norost, starega pankerja, ki svojih globokih emocij v sliki in besedi ne skriva in jih pred kamero še intenzivneje izrazi. Kakor gre zgodba marsikaterega umetnika, je Tomaž izjemen posameznik, ki v resnici ne pripada nikomur; za vlogo v Rajskih pticah je zato idealen.
