Po prvem poslušanju Garrattovega singla, ki ga najdemo na albumu Love, Death & Dancing, smo morda prepričani, da gre za še enega v nepregledni vrsti plesnih štiklov. A pri inovativnem izvajalcu kot je osemindvajsetletni Garratt, komad nosi v sebi precej več sporočilnosti. Zapomnljivi plesni refren je v resnici proslavitev eskapizma, s pomočjo katerega se hoče Garratt vsaj za nekaj časa oddaljiti od zunanjega sveta in svojih težav. Nenadne spremembe zvočnih podob, pri katerih se izmenjujejo kitarski rifi in elektronsko-plesni ritmi, spodbudijo pri poslušalcu nedoumljivo zmedenost in opozarjajo na to, da je beg v iz resničnega sveta enako težaven kakor soočanje z njim. Garrett je komad opisal kot izraz klavstrofobije in nemoči, ki jo občuti ob neizogibnih spremembah, in ga označil za »komad za konec časov.«
Eva Vene
