Že en pogled in vsakemu opazovalcu je jasno, da je Thundercat poseben lik. Stilsko (pre)drzen, zajebant, fristajler, umetnik. Prav takšna kot njegova vizualna podoba pa je tudi njegova glasba: načičkana, pa vedar pristna. V uvodu svoje nove plošče se Stephen Bruner počuti kot astronavt, lebdeč v vesolju, njegovo izgubljanje samega sebe pa nežno podlaga jazzovska klaviatura. Že kmalu se album prekucne v sosledje nalezljivih melodij, ki se gladko pretakajo ena v drugo. O žanru ne moremo zares govoriti, saj zvoku uspeva biti sočasno psihedeličen, osladen in tehničen. Samo tukaj lahko bobnarska hektika, kot jo slišimo v I Love Louis Cole, sobiva z igrivimi zvončki iz How I Feel ali funkovsko mastnim Black Qualls, polnim markantnih gostov. Le toplina, ki jo kot podton dostavlja odločen bas, Brunerjev primarni instrument, vse skupaj poveže v enotno zvočno popotovanje – v manj kot 40 minutah. Kot že na predhodni plošči, eksplozivni Drunk, ki ga je katapultirala v svetovno slavo, Thundercat tudi tu kombinira težke teme in lahkoten humor. Med resnejše, tudi ljubezenske pesmi se vrivajo besni instrumentalni medmeti, v glavnem pa se plošča odreče izgredom v korist duše polnih džemov. Med slednjimi pa po čustvenosti vsekakor prednjači poklon najboljšemu prijatelju, prezgodaj preminulemu Macu Millerju, kjer se Thundercatu pridružita še Ty Dolla $ign in Lil B.
Matej Holc
