Kaj v letu 2020 še lahko pričakujemo od The Strokes? Peterico ultra-kul Newyorčanov so kritiki pred skoraj dvema desetletjema postavili na piedestal rešiteljev kitarske glasbe. Že kmalu zatem pa ekipi preprosta, učinkovita garaža prvenca Is This It ni bila več dovolj; ambicije so se okrepile, sredstva za njihovo doseganje pa mutirala. Čeprav so priljubljenost ohranili, so The Strokes nizali eno fragmentirano ploščo za drugo, od njihove zadnje pa je minilo kar sedem let. Zato – pa ne samo zato – se The New Abnormal posluša kot neke vrste nov začetek. Ali vsaj kot alternativna veja zgodovine benda: že uvodni The Adults Are Talking se s svojim zadržanim rifom nemudoma naveže na kitarsko linijo iz The End Has No End, ki je zaključil ploščo Room on Fire. Sledijo preproste gor-in-dol melodije, kot so odlikovale prvenec, ter značilno neobremenjena kitarska prepletanja. Vseeno pa vse skupaj zveni odtujeno od surove mladostniške energije: poenostavljeno, zglajeno, odprto. Zvočni okvir je sočasno okleščen do osnov in enoten kljub raznolikosti komadov. Pri plastičnem škripanju, ki prednjači, je redko zares jasno, ali gre za sintetizatorsko podlaganje, ali pa je Nick Valensi dokončno izpopolnil vesoljski zvok svoje kitare. Tu slišimo manj hitrih hitov in veliko nežnosti; sploh At the Door je presenetljivo iskren, bolj grobi trenutki pa so grobi ravno toliko kot na 90 stopinj oprana frotirasta brisača. Morda je slavni producent Rick Rubin tisti, ki je zasedbo – kot že mnoge pred njo – usmeril nazaj k njenemu bistvu, spotoma pa ji pomagal ugnezditi se v svojo definitivno zvočno nišo. Prej kot samoplagiat je The New Abnormal torej lepo strukturirana plošča, osvežujoča predvsem zato, ker se ne obremenjuje s tem, kaj bi morala biti in kaj ne.
Matej Holc
