V tem tednu, na poslušalnici v Big Nose Ent. in koncertno v sklopu festivala Ment, je ljubljanska četverica Čao Portorož predstavila svojo novo ploščo. Po več kot šestih letih in dveh albumih, ki sta oba nosila kar ime benda, torej sledi POP. Odpre ga zdaj že znana mašina Cocks on the Rocks, ki s svojim mastnim disko punk ritmom brezkompromisno udriha po plesišču. A preostanka albuma ne napove nujno, saj se že sledeča Sladjana namreč izogne polnočnim elektro ekscesom in raje poseže po nekaterih tipičnih Čao Portorož značilnostih. Tu so kitarsko rifanje na presečišču indie in blues rocka, ostro gor-in-dol vodenje melodij, flešbeki na jugoslovanski novi val. Pesmi, ki so tokrat v glavnem bistveno daljše kot na predhodnikih, pa kot kontro odločnim ritmom prinašajo tudi zajetno mero melanholije. Ljubavnik in Katarina nadaljujeta s falično simboliko uvoda, le v bistveno bolj temačnem vzdušju, ki ga Katarina uspešno razrahlja z osladno sint linijo. Celoto preseka še auto-tune medmet Ave Maria, nato Peter smuča s zavidanja vrednim elanom, a šele zaključni DŽimi DŽoni se spet dokončno raizgra. Skoraj bi si torej upali trditi, da se Čao Portorož svoje tretje plošče loteva introspektivno, pa da je njen naslov – posameznim pop elementom navkljub – vendarle precej cinično nastavljen. A kot že vsakič poprej nastala mineštra jezikov, stilov in humorja tudi tokrat doseže ustrezno vrelišče – in neizogibno prepriča.
Matej Holc
