Rdeče-črno-bela estetika, eleganten naslov zgoraj levo: se Interpol na svoji sedmi plošči neposredno sklicuje na svoj prvenec, Turn on the Bright Lights? Da in ne. Saj zvok skupine tudi po dveh desetletjih ostaja prepoznaven, ko taca skozi pobito močvirje otožnosti. Ampak The Other Side of Make-Believe premore tudi presenetljiv zagon, ki ga zvleče iz udobnega kalupa pretekle indie slave. Sploh frontman Paul Banks zveni osvežen, ko kitice slepo vodi po okvirnih orbitah pesmi, ki se okrog njegovega dojemanja podirajo in trzajo. V lesketajočem se Into the Night svoje zloge zlovešče zateguje čez minimalistične konstrukte, ki mu jih bend vseskozi podtika. Predvsem čvrsto ropotanje bobnov komade rado pakira v polomljeno podobo. Kitare zavzeto škripajo, Mr. Credit pa s svojim kot britev ostrim rifom izriše eno od ključnih opornih točk plošče. V vsej tej čudaškosti brez banksizmov seveda ne gre – “evening snowflake, time had to go late / but I brought you a piece of pie” – ampak to je en od razlogov, da imamo ta bend radi, kajne? In zato je še toliko lepše, da Interpol na svoji poti vztraja ne le solidno, ampak se skozi nianse načrtno potiska v nove sfere.
Matej Holc
AD
play_arrow
