Plata tedna

Meg Duffy je portal Pitchfork v nedavnem intervjuju oklical kar za najljubšo kitarista_ko vašega najljubšega indie rockerja: na svoji dosedanju glasbeni poti je med drugim igral_a v bendu Kevina Morbya in napolnil_a zvok plošč The War on Drugs ter Weyes Blood. Kljub temu pa najde čas za dodelan avtorski izraz s svojo primarno skupino Hand Habits, katere začetki segajo v leto 2012, pred vse ostale projekte. Placeholder, dodelan drugi album […]

Ne zgodi se vsak dan, da nekdo zvok preteklosti preslika v sedanjost tako suvereno in pristno kot Yola Carter. Britanka je za svojo vzela tipično ameriško glasbo, pobrala svoje vplive z vseh vetrov in ustvarila soul pop amalgam, kakršni so priljubljenost prvič dosegli v šestdesetih. A kot nakazuje akustična kitara, ki jo Yola igra na naslovnici, je nadvse močan, če ne najpomembnejši, pečat country glasbe s svojo uglajeno nežnostjo in […]

Ry Cuming, avstralski pisec pesmi in glasbenik, predstavlja Unfurl, svoj drugi album pod nadimkom RY X. Kot bi svoje surferske izkušnje preslikal v glasbo, njegov izraz odlikujejo mogočni tokovi, ki pa ne ostajajo na sončnem površju. Unfurl svoj utrip najde pod valovi, v azurnih globinah, kjer prične svetloba kopneti. Zamolklo zadržani, a vztrajni ritmi vseskozi podpirajo pesmi včasih hipnotičnega, zagnanega, drugič spet tesnobno samotnega vzdušja. Cuming kot inspiracijo navaja Jeffa […]

Gallipoli, album poimenovan po Italijanskem mestecu, je slogovna združitev vseh ustvarjalnih obdobij Zacha Condona. Idejni vodja ameriške indie zasedbe je romantik brez primere, ki svoje življenske situacije, boj z bipolarno motnjo in insomnijo ter nenormalno tremo izliva na papir. Cirkuške orgle, ki jih je dobil od klaviaturista potujočega cirkusa, so vedno njegov preperel zvok novega. Kakor smo vajeni iz prejšnjih albumov, je tudi ta skupek otožnih besedil in melanholičnih melodij. […]

Londonska formacija White Lies predstavlja svoj peti album, naslovljen preprosto Five. Na njem na prvi pogled ni nič drugače kot doslej; skupina še vedno črpa iz angleške post-punk, wave in elektronske pop tradicije, katere zvok so štiri desetletja nazaj izumile legende kalibra New Order ali Echo & the Bunnymen. Gladke, trepetajoče sintetične linije označujejo večino plošče, medtem ko jo dinamičen, povzdigujoč bas vztrajno vleče naprej. White Lies se je na […]

Angleški pisec pesmi, pianist in producent, James Blake, naslov svojega četrtega albuma, Assume Form, jemlje precej resno. Zveni, kot da želi tokrat res zavzeti svojo končno glasbeno obliko, katere gradnike je pilil in pripravljal čez vso dosedanjo kariero, čez ta strm vzpon od nežne eksperimentalne elektronike do sodelovanj s trenutno največjimi pop zvezdniki. Uvoden, naslovni komad morda res še odpre z lomljivim navideznim neskladjem klavirja in ritma, a že kmalu […]

ŠKM banda danes, po poldrugem desetletju delovanja, igra v čisto svoji ligi. Prekmurski kvartet svoj jazzovsko prepojen post-rock namreč obrača in vijuga tako izvirno, da njegov konči izdelek zveni popolnoma svojsko, neprimerljivo. nouvi sad je že peti album zasedbe, ki s petimi novimi kompozicijami nadaljuje ŠKM tradicijo prekaljenjega nadgrajevanja, tihe evolucije, ki korak za korakom izpopolnjuje svoj zvok. Če se je prejšnja plošča Panontikon v tem smislu poigravala z ukulele […]

En prvih domačih albumov leta je tudi en najtežje pričakovanih. Kuklin prvenec namreč predstavlja tak mini Chinese Democracy slovenske neodvisne produkcije, ki se v različnih oblikah pripravlja že od njenih bendovskih časov pod nadimkom Napravi mi dete. V tem času se je Kukla, tako stilsko kot v živih nastopih, prelevila v samosvojo divo ljubljanskega klubovja, kar odraža tudi Katarina. Je vselej elegantna, slovansko prizemljena in otožna, sočasno otroško lahkotna in […]

Fantje iz Bilderbuch so svojemu imenu zvesti najmanj v enem pomenu: njihova dosedanja glasbena kariera je vseskozi pisana kot slikanica. Zdaj je tu že tretja plošča, odkar se je avstrijskemu četvorcu odpeljalo na krilih rumene pločevine, ko je ironično razvraten hitič Maschin prej pridne indie pobe naslikal kot objestne mestne postopače. V nasprotju z ekscesom tistega časa pa je mea culpa tako kul, da se njegov naslov napiše z malimi […]