Cankarjevi torki: Robert Stillman, saksofon; Chelsea Carmichael, saksofon; tbc, violončelo; Tom Herbert, kontrabas; Tom Skinner, bobni
Britanski bobnar, skladatelj in producent Tom Skinner je že dve desetletji ključna in osrednja osebnost cvetočega londonskega glasbenega podzemlja. Poznamo ga kot ustanovnega člana zasedbe Sons of Kemet, ki jo je ustvaril s pogostim sodelavcem Shabako Hutchingsom. Je tudi bobnar skupine The Smile, v kateri se med jazzom in krautrockom giblje z Radioheadoma Thomom Yorkom in Jonnyjem Greenwoodom. Nastopal in snemal je z Grace Jones, Meshell Ndegeocello, Mulatujem Astatkejem, Floating Points in The Invisible, če jih omenimo le nekaj. Je iskan sodelavec najuglednejših elektronskih producentov in avtor lastnih nekonvencionalnih glasbenih projektov.
Leta 2022 je kot vodja septeta izdal prvi album Voices of Bishara, ki ga je navdihnil solo By Myself violončelista Abdula Waduda iz leta 1978. Lani pa je pri cenjeni čikaški založbi International Anthem pod svojim imenom izdal drugi album Kaleidoscopic Visions, ki se nagiba k osebnoizpovednim, v celoti komponiranim skladbam, obogatenim z improviziranimi deli basista Toma Herberta in violončelista Kareema Dayesa ter atmosferičnimi melodijami Roberta Stillmana in Chelseaja Carmichaela na različnih pihalih in trobilih. Občasno se pojavijo tudi kitarski vložki Adriana Utleyja iz skupine Portishead, v zamaknjenem spiritualu The Maxim pa še astralni vokalni in basovski vložek Meshell Ndegeocello – Skinnerjeve vzornice, za katero je kot najstnik romal v Glastonbury, zdaj pa z njo snema albume.
Kalejdoskopske vizije, ki naslavljajo Skinnerjev album, so nekakšna kontemplacija minulega dela, življenjskih odločitev, revizija zmag in zmot – kot se spodobi za ustvarjalca v srednjih letih. Skinner torej vrača pogled na osvojena ozemlja in na pot pred sabo, ki je morda res krajša, a še vedno vijugasta in polna možnosti, čeprav ne več tako široka. Z modrostjo in bolečimi izkušnjami neuspehov ter z zmagovito vznesenostjo v senci smrtnosti, odgovornosti in neizogibnosti se Skinner med prijatelji in vzorniki pokloni tudi romanopiscu Paulu Austerju in svoji mami, nekoč obetavni koncertni pianistki, ki je uspešno pot opustila in se predala družinskemu življenju.
Koncert Toma Skinnerja obljublja pogled nazaj in naprej ter pregled čustvenega tukaj in zdaj.
