Nilüfer Yanya na svoji drugi plošči sklada s toliko občutka in nežnosti, da ob površnem poslušanju z lahkoto zgolj zaplavamo na valovih njenih pridušenih melodij. A vredno se je potopiti pod gladino, ki jo Painless vzdržuje z uglajeno produkcijo. Naj njena kitara še tako spretno vijuga po vzoru Radiohead, bobni še tako čvrsto ženejo pesmi naprej: nekje v globini so te zgodbe prav boleče resnične. Cel spekter osebne in medosebne negotovosti se skriva v teh previdno zavitih pesmih. Duše poln izraz njenega glasu res stavi na eleganco, a surova osnova čustev zato pač posije iz drugih prijemov – iz drznega elektronskega vodila Chase Me, iz brenčeče kitare v refrenu Midnight Sun, iz težavnih zlogov, ki jih Yanya v Trouble komaj, skoraj šepetaje, iztisne iz pljuč. Mar vso to žalost res nosi brez bolečine, kot nas želi prepričati naslov plošče? Težko verjeti. Vendar pa jo zna podajati z neznosno lahkotnostjo nekoga, ki skozi svoje notranje viharje krmari karseda samozavestno.
Matej Holc
AD
play_arrow
