Izmed vseh opaznih post-punk zasedb, ki so na otoku vzklile v zadnjih letih, je Yard Act morda tista najbolj zakoreninjena v gruvu stare šole. Duh Gang of Four veje iz gumijaste ostrine ritmov, pa iz svojeglavih kitar, ki čeznje svirajo svoj obrobni rokenrol. A moralni in čustveni pomisleki, s katerimi se skupina sooča, so popolnoma dandanašnji. Vokalist James Smith cinizem nosi že v barvi glasu – in ne, to ni le britanska predrznost, temveč pronicljiva kritika sistema skozi gosto nanizane slike vsakdana. Melodije refrenov so redno zakamuflirane v skandiranja, ki so za tako neposredno šimfanje kapitalizma skoraj nesramno všečna. V načinu, kako Smith zlaga zloge v zapletena zaporedja rim, pa z malo domišljije slišimo tudi rap navdih, na katerega se v intervjujih sklicuje. Samega sebe ob tem kljub vsemu naziva za optimista – in res se tekom plošče razvije nepričakovan podton človečnosti, ko se liki njegovih pripovedi neizogibno povežejo v tovarištvo. Ta spoj brezupa in optimizma, ki v resnici ždi globoko v srčiki vsakega od nas, pa nikjer ne pride do izraza bolj kot v zaključnem 100% Endurance. Kdo drug še najde tako presunljivo lepoto v tem, da vsi skupaj tičimo v istem kupu sranja?
Matej Holc
AD
play_arrow
