Pa smo ga po številnih singlih in EPjih vendar dočakali: prvenec post-punk peterice Squid. Razgrajači iz Brightona so pred dvema letoma v sklopu festivala Ment menda konkretno razstavili Gromko, kar je pisec tega besedila v obžalovanja vrednem trenutku slabe presoje sicer zamudil. Pa nič za to, Bright Green Field je med nami, in skladno s pričakovanji še zdaleč ni mehkužec. Svoje lovke steguje v raznolike kotičke žanrske pripadnosti, pri čemer si punk kitarske linije in gumijasti sintetizatorji redko hodijo v zelje. Raje se učinkovito prepletajo – ali celo združijo moči v besen stakato, na primer v neustavljivem Peel St. Tako se zgodi, da surova moč sreča jazzovsko občutljivost, uokvirjeno v skoraj matematični nivo tehnične spretosti. Ključne poudarke daje še nabor trobil, ki ga rock inštrumentariju bodisi dodatno podžge pod ritjo, bodisi ga z neudobnim vzdušjem potiska v kot. V nobenem trenutku se ne da zares zadihati; še blagodejni refren v Paddling je le kratek premor od napetosti, ki v kitici drži prebavila v krču. V tej igri surovega, vedno vnovičnega prebujanja poslušalca iz spanca sodeluje tudi frontman Ollie Judge, ki vztrajno prekopicuje ostro kričeč glas, kadarkoli bend pojača svoje besnenje. Sanjske slike in čudaška okolja, v katerih se pripovedovalec takrat znajde, dobivajo v kakofoniji zvoka vse naokrog priokus paranoje. Strašljiv hrupni izbruh na koncu epskega Narrator, denimo, nas pusti vsaj tako zadihane kot gostujočo vokalistko Martho Skye Murphy. Plošča kot čas, v katerem živimo: težka in sarkastično odtujena, daleč od varne, oprijemljive resničnosti.
Matej Holc
AD
play_arrow
