Taylor Swift poznamo kot podjetno mojstrico radijsko prijazne glasbe, ki je iz country pop začetkov tekom kariere razvila imidž sodobne pop dive. Na novi plošči Folklore pa z vidika jakosti svojega izraza stopa korak nazaj: od premišljenega nastopaštva k nežni občutljivosti. Za sodelovanje pri tem podvigu je navezala stik z Aaronom Dessnerjem, kitaristom in poglavitnim piscem glasbe priznane indie rock zasedbe The National. Folklore v dobri uri naniza šestnajst pesmi, Dessner je kot soavtor in/ali producent podpisan pod enajstih izmed njih, strukture nekaterih izdelkov pa vlečejo precej jasne vzporednice z njegovim primarnim bendom. Prvi single Cardigan zveni celo kot nekakšna Lana del Rey, pri enem od vrhuncev plošče, Exile, pa se pridruži sam Bon Iver, ki svoje verze prispeva v neznačilno nizkem registru. Navkljub takšnim poigravanjem s popularnim indiejem, Taylor Swift seveda ohranja svojo masovno kompatibilno srčiko. Pa vendar ta plošča, nenapovedano izdana sredi poletne sopare, nosi melanholični pridih jeseni, otipljiv v lomljivih klavirskih linijah in zadržanih aranžmajih. V tem duhu domačnosti se naslovu zvesto nasloni na folk zapuščino; predvsem pripovedni vidik je preverjeno ameriški, sočasno pa značilno avtoričin. Tu najdemo slike nesojenih ljubezni, prav tako kot na pol resnične zgodbe, naslikane s širokim čopičem in prevedene v nalezljive melodije. Ciniki bi utegnili trditi, da je tista značilna čustvena odkritost, za Taylor prav zaradi posebej osebnega prizvoka od nekdaj krepost, tokrat prilepljena na ploščo kot njena poglavitna reklama. A tudi če o pristnosti v pop glasbi ne želimo razglabljati – pri Folklore lahko verjamemo vsaj to, da ga je obarvala ranljiva čustvenost časa, v katerem je nastal.
play_arrow
