Glasbeni povratek poglavitne zasedbe Conorja Obersta, emo folk rock herojev Bright Eyes, je v današnjem času še kako dobrodošel. Pa tudi na mestu; razmere v ZDA in svetu srhljivo odslikavajo čas zgodnjih dvatisočih, ko sta novice polnila 9/11 in vojna v Iraku, Oberst pa se je na svetovno negotovost odzval z dvojico globoko osebnih plošč, I’m Wide Awake It’s Morning ter Digital Ash in a Digital Urn. Tudi v prvi pesmi s prihajajočega albuma slišimo zgovoren notranji boj razrvanega posameznika v času distopičnih groženj. Persona Non Grata je nelagoden sprehod po jesenskem New Yorku, poln tako močnega dvoma v lasten značaj, da stiska v želodcu. V slogu pisanja ob tem razberemo Oberstovo pot po bolj klasično folkovskih vodah solo plošč zadnjih let. Pa vendar zlomljen klavir, ki vodi melodijo, nemudoma prikliče v spomin surovo bližino najbolj neposrednih Bright Eyes izdelkov, preden se po refrenu prelije v izrazito linijo škotskih dud. Z dojemljivim očesom in poslušnostjo za čustva nas pesem popelje v razkorak med zasebnim in političnim, naklonjenostjo in malodušjem. S tem pa nas v najboljšem primeru utegne spomniti, da kljub osamljenosti in občutkom nemoči tudi v najtežjih trenutkih nismo zares sami.
play_arrow
