Metamorfoze svojega obraza, ki jih na naslovnicah dolgih in kratkih plošč razkriva FKA Twigs, lahko služijo tudi kot zrcalo kompleksni viziji, v sklopu katere avtorica sprevrača pop glasbo v le sebi lastno avdio-vizualno celoto. Da je Magdalene šele njen drugi album, zveni neverjetno, saj se zdi njena markantna prezenca v zadnjih letih vseprisotna znotraj scene, ki niha med splošno poslušljivostjo in eksperimentalnim pristopom. In Magdalene je ponovno popolnoma svojska plošča; je načrtno produkcijsko spodmikanje tal očitnim pop prijemom in sočasno božanje bobničev z naelektreno nežnostjo. Temačni prividi srečajo pridušeno brenčanje, medtem ko Twigs pesmi vodi zamotano, a v ključnih trenutkih več kot dovolj jasno, da se zasidrajo v možgane. Najnovejši singl Sad Day v svoji izraziti srčnosti izkazuje skoraj tranceovske prvine, drugod pa se vzdušje giba od prepričljive samozavesti (Fallen Alien) do tresoče se razoroženosti (Cellophane). Album prodorne umetnice, ki se poslužuje vseh potrebnih sredstev, da tok svojih idej preslika v resničnost.
Matej Holc
play_arrow
